Fokuspokus, Ulica slovenske osamosvojitve 2, Maribor (2025)

Q: What is the address?

Ulica Slovenske Osamosvojitve 2

24/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Do sezonskih frivolnosti sem danes skeptičen, čeprav jim rad-nerad — a v vsakem primeru ne preveč — podležem tudi sam. Pa ne seveda v religioznem smislu. Božič ni moja intimna opcija. Kot agnostičnemu brezvercu mi teološki smisel praznovanja božiča osebno ni prezenten. Intelektualno štekam, ampak mi ni kul.
Se mi pa zdi vse skupaj lepa pravljica. In le zakaj bi imel kaj proti pravljicam s poučnim in spodbudnim, če že ne srečnim koncem?

Moja posvetna interpretacija božiča, kot ga poznamo danes, temelji na domnevi, da na praznovanju Jezusovega rojstnega dne absolutno je nekaj, kar se prilega tudi izbrezumljenim in ateističnim sodobnikom. Čeprav se ne znajo veseliti ničesar, če se ne veselijo masovno. Zaradi njih je zdaj ta cirkus. Po njihovi zaslugi. Cerkev je tu samo še postranskega pomena. Čeprav brez nje tega ne bi bilo.

Dandanašnje božično veseljačenje po eni strani nima nič opraviti s krščanstvom, po drugi pa ima opraviti vse. Vsa ta potrošniška, obdarovanjska, veselična, domnevno ali dejansko dobronamerna ali altruistična evforija, ves ta hedonizem s kulinarično in gostinsko histerijo, vsa ta kakofonična norišnica božičnih uspešnic itd. — vsega tega ne moremo razumeti ali kaj šele sprejemati, ne da bi razumeli tisto prvinsko, originalno veselje ob dejstvu, da se je nekega dne na ta dan rodil zveličar.

Globalizacija božiča kot praznika vseh po svoje priča o globoki vrojenosti in sprejemljivosti morda nezavednih vsebin, na katerih Cerkev temelji in ki jih propagira. Trivializacija božiča pa priča tudi o njihovem razvrednotenju. Mnogim, premnogim ljudem bi bilo za Jezusa prav malo mar, če ne bi bilo te banalizacije božiča, kot ga obhajamo sodobniki. Ali jim v resnici je prav malo mar. Kljub vsemu temu.

https://fokuspokus.si/bozicna-poslanica-v-razmislek-vernim-nevernim-nejevernim-10372782

22/12/2024

Darinka Pavlič Kamien ➡️ Nataša Pirc Musar je bila izvoljena na rednih, poštenih in demokratičnih volitvah, ki so temelj našega političnega sistema. Zmagala je brez sence dvoma. In danes je — pa če nasprotniki to želijo ali ne — predsednica vseh Slovencev in Slovenk. Neglede na njihove politične preference.

Odhod iz dvorane članov stranke SDS ni zgolj vprašanje politične kulture, temveč vprašanje, kako nekateri razumejo in prakticirajo demokracijo. Demokracija ni samo vodenje države po volji večine, temveč tudi spoštovanje manjšin, zagotavljanje prostora za dialog in soočenje različnih pogledov. Odhod iz dvorane morda izraža trenutno nestrinjanje, a hkrati zanika možnost za dialog in razumevanje.

Janševa akcija in njegov odziv na notranje strankarske izzive ne kažejo samo na politično igro, temveč na globljo krizo vrednot, ki bi morala biti temelj vsake politične dejavnosti. Janez Janša je s svojo potezo morda želel pokazati odločnost in načelnost, svojo brezkompromisnost. Pokazal je pa tudi, da je pripravljen prezreti osnovna pravila demokratičnega sobivanja, kadar mu to ustreza. To pa ni več samo politična igra To je igra z ognjem. In to igro igra že vso svojo politično kariero in sproti požiga vezi, ki nas kot družbo držijo skupaj.

https://fokuspokus.si/demokracija-je-sla-iz-dvorane-10372587

18/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Pobalinsko vedenje in ravnanje poslancev zlasti SDS v DZ — pa še kje drugje — mi niti malo ni všeč. Priznati pa moram, da je zelo učinkovito. Od seje do seje in od mandata do mandata stopnjujejo svoje retorične in politične eskapade, da bi dokazali, da so koalicije, v katerih njih ni, grožnja družbi in demokraciji.

Osnovni cilj te strategije je seveda politični boj. To zna biti izjemoma koristno, četudi boleče in nadležno. Toda del te strategije je tudi stranski učinek, da koalicijski poslanci zaradi SDS izgubljajo živce.

Medtem ko so SDS-ovci mojstri izkrivljanja in obračanja, pa se koalicija — na čelu z Gibanjem Svoboda — v danih vedenjskih razmerah ne znajde.

https://fokuspokus.si/kako-naj-ukz-utisa-opozicijo-ne-da-bi-izpadla-nedemokraticna-10372283

14/12/2024

Suzana Žilič Fišer ➡️ V teh dneh spet poslušamo obtožbe na račun podjetja Meta, da na Instagramu aktivno pomaga pri razširjanju vsebin, ki spodbujajo samopoškodovanje. Meta sicer zatrjuje, da odstrani približno 99 odstotkov škodljivih vsebin, še preden jih uporabniki prijavijo.

Toda nedavna danska raziskava je pokazala, da to ne drži. Organizacija Digitalt Ansvar je ugotovila, da v enomesečnem poskusu ni bila odstranjena niti ena škodljiva slika. Raziskovalci so na Instagramu odprli lažne profile posameznikov, starih 13 let, ki so delili 85 objav z vsebinami samopoškodovanja. To je vključevalo tako spodbujanje samopoškodovanja kot objavljanje krvi ter različnih načinov hudih samopoškodovanj mladostnikov.

Govorjenje Mete o učinkovitih načinih odstranjevanja škodljivih vsebin s pomočjo umetne inteligence in o skrbi za uporabnike platform je čista farsa. Danski eksperiment je celo pokazal, da Instagramov algoritem aktivno pripomore k širjenju samopoškodovanja, namesto da bi take vsebine zaviral.

https://fokuspokus.si/posledice-objav-na-druzbenih-omrezjih-so-lahko-tudi-fizicne-10372071

12/12/2024

Vesna V. Godina ➡️ Na TVS zelo pogrešam Janeza Staniča in Jurija Gustinčiča. Že dolgo ju pogrešam. In ne samo to. Kljub vsem naporom — v katerih iskrenost ne dvomim —, ju Televizija Slovenija vse do danes še ni nadomestila. Zunanjepolitičnemu uredništvu ne uspe uvesti analitičnega novinarstva mednarodnega dogajanja in mednarodne politike. Ta manko zapolnjuje v večjem delu s tem, da zavzema stališča medijskih trobil Zahoda. Kar pomeni, da so del hladne vojne z drugimi sredstvi. Na strani Zahoda, seveda.
Resnici na ljubo TVS ni edini medij, za katerega zapisano velja. To velja za tako rekoč vse medije v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da v resnici nimamo medija, ki bi bil zmožen res strokovno in ne politično pokrivati področje mednarodne politike.

https://fokuspokus.si/kako-slovenski-mediji-obravnavajo-mednarodno-politiko-10371885

11/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Ne razumem cirkusa, ki ga folk dela iz domnevno naraščajočih cen elektrike oz. te famozne omrežnine. Sam nimam teh izkušenj. To je deloma metoda za sesuvanje Goloba in njegove vlade, deloma pa tipično slovensko nergaštvo, če se nekaj podraži za kak cent ali evro.

Vsakih nekaj let poskusim dešifrirati specifikacijo računa za elektriko. Nikoli mi ne uspe. Ali natančneje, nikoli se mi ne ljubi potruditi, da bi stvári prišel do dna (ali si jo celo zapomnil). Zato sem se sprijaznil, da so računi za elektriko namenoma, trgovsko premeditirano razčlenjeni tako, da se normalen odjemalec ja ne bi poglabljal v posamezne postavke.

Omrežnina spada v to kategorijo. Ne rečem, da ne. Tako kot S**O (Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo) ali eventualna Agencija za konopljo. Ampak to je že druga zgodba.

Isto delajo dobavitelji toplotne energije in upravitelji stavb. Ugotavljati, zakaj je treba plačati 38 centov “prispevka za energetsko učinkovitost” ali 47 centov “prispevka SPTE in OVE”, je duhamorno in absurdno. Plačaš, da imaš mir. Seveda se pa tega tringelta nabere precej. In to ljudi jezi.

In če smo že pri tem: čeprav za te zadeve nisem talentiran, s tabelo cen elektrike v posameznih časovnih blokih in sezonah nimam prav nobenih težav. Domnevam, da je nekaj narobe s tistimi, ki jo tako radi šimfajo.

https://fokuspokus.si/domnevna-podrazitev-elektrike-je-populisticni-cirkus-10371750

10/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Večji del animoznosti do Tine Gaber izvira iz večnega slovenskega problema s premajhno, tako rekoč nikakvo socialno distanco.

Tino Gaber vidimo kot eno izmed nas, kot žensko brez posebnosti in brez zaslug. Toda gorjé! Ob vsem tem je ona tudi punca, ki je zapecala Goloba, kot je Melanija Knavs nekoč zapecala Trumpa.

Toda Melania je iz drugih časov. Predaleč je prišla. Uspelo ji je nemogoče. Zato ji ne zamerimo. Zato smo kvečjemu ponosni in hvaležni, ker nosi slavo in lepoto domovine in blagozvočnost materinščine tako daleč in tako visoko. Melania Trump je Amerika. Socialna distanca do Melanie je nepredstavljiva. Zato je imela pravico, da je zahaklala Trumpa. Tina pa ni imela pravice, da je zahaklala Goloba. To ni ljubezen ali partnerstvo, to je iznajdljivost. In tu mi pogorimo. Ona je ena izmed nas. Kaj se to pravi? Kdo pa je ona?!

In guess what? Ta punca se zdaj šeta po notredamski katedrali in Elizejski palači in mingla z Emmanuelom in z Brigitte in z Donaldom in vse skupaj snema s telefonom. Ona je kmetičica, ki si ne more kaj, da ne bi snemala dogodkov, ki se jih protokolarno udeležuje, ker ve, da bi cela Slovenija, prepolna podobnih kmetičic, to prav tako snemala, če bi imela to noro, neverjetno priliko, da bi bila med povabljenci na otvoritvi katedrale v tej elitni družbi. Saj so tudi francoske kmetičice (petites paysannes) delale selfije z Muskom.

Ampak navadnim slovenskim kmetičicam grejo na živce kmetičice, ki se uturijo v visoko družbo. Če me ne moremo, ona ne sme.

Sam pravim, da se nehajmo sprenevedati. Sprijaznimo se z dejstvom, da smo narod kmetičic, ki jim imponira, če pride mimo Trump. Bodimo sproščeni in se ne pretvarjajmo. Nismo se za to borili, ampak prav bi nam prišlo, če ne bi zgledali, kot da smo kol požrli. Vse, kar šteje, je simpatičnost in vljudnost. Brez lažne skromnosti in falsificirane noblese. Tudi kmetičice lahko razturajo na dvoru. (Na tujih dvorih. Saj nimamo svojega.)

https://fokuspokus.si/cesa-niste-vedeli-o-otvoritvi-notredamske-katedrale-ali-vas-niti-ni-brigalo-10371674

08/12/2024

September je tretji roman Ane Schnabl, ki pripoveduje ne samo o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno. Svet glavne junakinje Evelin je velika družinska hiša, kjer se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, vanjo butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Čeprav se iz briljantne deklice navzven razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, v Evelin nastajajo praznine, ki jih njena zaupnica — namreč pripovedovalka — z občutkom odstira, ko iz spominov, shranjenih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo.

Ana Schnabl (1985) je pisateljica in publicistka, ki piše za različne slovenske medije in za britanski Guardian. Njena zbirka kratkih zgodb Razvezani je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2017. Tri leta pozneje je izšel njen prvi roman Mojstrovina (2020), ki so ga bralci doma in v tujini odlično sprejeli. Njen drugi roman Plima (2022) je bil nominiran za nagrado kresnik. Roman September je izšel pri Beletrina.

https://fokuspokus.si/ej-hej-sepetanje-zbudi-se-je-to-njen-glas-odlomek-iz-romana-10371533

07/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ ALEKSANDER BRATINA: Poglej ameriške volitve. V Ameriki so mediji razviti, čeprav jih veliko propade. Ampak klasični mediji so bili vsi proti Trumpu. Pa je vseeno zmagal. Mediji ne vplivajo več bistveno, da nekdo zmaga na volitvah. Čeprav imajo pri nas imajo politiki še vedno apetite, da bi se polastili medijev.

MC: Pri nas mogoče še vplivajo. Kolikor toliko.

AB: Tudi pri nas vedno manj. Bolj kot v Ameriki, ampak vedno manj. Pri nas se te zadeve selijo na neko komunikacijsko področje, ki ga sam ne razumem. Ampak deluje. Razumem pa, da po osamosvojitvi ni bilo klasičnega konservativnega medija. In to je v Sloveniji problem.

MC: Če bi bil, danes morda ne bi bilo takih ekscesov, kot so danes desničarski mediji …

AB: Verjetno ne. Čeprav nisem razmišljal v tej smeri, ko sem po ugasnitvi Slovenca predlagal, da bi Delo lansiralo konservativni medij. Razmišljal sem poslovno. Tam je bil prostor in zato sem mislil, da bi se to dalo narediti. Verjetno pa bi to res vplivalo tudi na to. Ampak kaj je naredila desnica? Ker ne morejo nabrati toliko denarja in ker nimajo dovolj ljudi, ki znajo, so šli v to, kar je najbolj poceni. Desnica je digitalno zelo pismena. Predvsem okrog SDS. Vzpostavili so mrežo majhnih portalov in s tem preplavili informacijski flow v Sloveniji. To so naredili, ker niso imeli močnega medijskega centra, ki bi to držal pokonci. In zdaj smo tu, kjer smo. Zdaj mi pa povej, kakšna je prihodnost. Je možno ta trend zaustaviti? Dejstvo je, da desni mediji svinjajo grozno. Ampak če bodo levi mediji, ki svinjajo nekoliko manj, ugotovili, da bi bilo dobro, če bi tudi oni svinjali malo bolj, bo svinjarij še več.

https://fokuspokus.si/obrazi-473-aleksander-bratina-nekateri-mediji-bodo-preziveli-10371490

05/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Berem, da so stanovalci Savskega naselja — to je v Ljubljani ta socialistični trapezoid med Topniško, Linhartovo, Savsko in Šmartinsko — lansirali peticijo za ohranitev kao znamenite burekdžinice Ajvazi. To je garaži podobno poslopjece na razpotju med Šmartinsko in Savsko, ki je tam baje že od nekdaj. Morda res. Protestniki se zavzemajo tudi za ohranitev stare Petrolove pumpe na drugi strani ceste ali dveh.

Buni se pa folk zato, ker je v okviru izgradnje Potniškega centra Ljubljana predvidena rekonstrukcija okoliških cest, tudi Šmartinske. Namesto tega kompliciranega križišča MOL tam načrtuje rondo, v katerem pa ne bi bilo prostora za “ikoni naselja in del lokalne identitete”, kot nezaščitenima nepremičninama pravi tristo podpisnikov peticije.

To je Ljubljana. Vsaka podrtija ali nepomembnost je lahko kulturnozgodovinski spomenik — če je le nekomu pri srcu.

https://fokuspokus.si/karkoli-je-lahko-kulturnozgodovinski-spomenik--ce-je-le-nekomu-pri-srcu-10371314

05/12/2024

Vesna V. Godina ➡️ Težko sodimo, ali je pri Hunterju Bidnu res šlo za politični pregon ali ne. A to ne pomeni, da ne moremo domnevati, da je pri pomilostitvi šlo za amoralni familiarizem. In to neglede na to, da Bidnov argument morda celo drži. Da je morda celo resničen. Kar je druga resna težava, povezana ne samo z ameriško, ampak z zahodno svobodo in demokracijo ter pravnim redom nasploh.

To namreč ni odvisno od utemeljenosti in resničnosti argumentov. Z resnico enako uspešno in učinkovito sodelujejo kot z lažjo. In ko gre za sodelovanje z lažjo, ameriški in zahodni pravni red, svoboda in demokracija pretvorijo laž v resnico. Legitimizirajo laž. Jo operejo krivde. In ostalih problematičnih dimenzij. Laž naenkrat ni več laž. Ampak Svoboda. In Demokracija. In Resnica. Ker Svoboda in Demokracija po svoji definiciji ne moreta biti laž. Sta namreč utelešenje dobrega. Pravičnega. In sta kot taki aksiomatsko nasprotje laži. Čeprav z njo uspešno sodelujeta. Tudi ko z njo uspešno sodelujeta.

https://fokuspokus.si/zloraba-demokracije-in-svobode-legitimizacija-lazi-in-vec-kot-dvojnih-meril-10371266

04/12/2024

Ponatis portreta/intervjuja iz sobotne mesečne serije Obrazi v Večer. 47. po vrsti.

Aleksander Bratina (letnik 1961) je psiholog in kot psiholog je tudi začel. Po diplomi na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete je bil tam asistent za psihologijo dela. Do leta 1993, ko se je začel ukvarjati s psihologijo Dela, da tako rečem. Takrat je namreč Bratino povabil na Delo — konkretno v Delo Stik, torej v oddelek za tržne raziskave in trženje — tedanji direktor trženja Jure Apih.
Spoznati sva se torej morala enkrat takrat. Jaz sem bil takrat na Delu odgovorni urednik Razgledov in v drugi polovici 90. let tudi kolumnist Sobotne. Pa sva imela z Bratino kaj stikov? Posredno vsekakor, spomnim se pa ne natančno. Ne bi pa imel nič proti, če bi jih imela več. Vedno se mi je zdel simpatičen. Bil je moder in umirjen, kolegialen in prijazen pa itak. In je še vedno. Kar medije zadeva, je bil človek empirije, vendar po svoje tudi intelektualec. Še danes je prepričan, da bi v upravah medijev morali sedeti intelektualci. Ne sami intelektualci — ker bi jih znalo hitro zanesti v drugo skrajnost, kot samokritično pripomnim —, ampak definitivno tudi intelektualci. Ker to je pač taka dejavnost, da je treba malo bolj subtilno razumeti svet okrog sebe.

Na Delu je bil Bratina enajst let. Do leta 2004, ko ga je Apihu speljal Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave Dnevnika. Tam je prebil naslednjih deset let, seveda zadolžen za iste naloge. Do leta 2014, ko je poskusil še pri tretjem velikem slovenskem dnevniku — Večeru. Tja sta ga zvabila Uroš Hakl in Sašo Todorović, ki sta tistega leta postala lastnika Večera. In tako je minilo naslednjih sedem let. Tudi Aleksandrovih. Ko je tandem prodal časopis, je odšel tudi Bratina. Nerad, ampak z veseljem — da se ne spuščamo v detajle.

Tako zdaj v bistvu nič ne dela. O medijih ve vse in si seveda še več misli, ne ljubi pa se mu več s tem ukvarjati. Pravi, da v medijih nima več kaj iskati. Ima to srečo, da je materialno preskrbljen, in smolo — moja interpretacija trenutnega stanja —, da samo še opazuje to nesrečno medijsko krajino.

Tako rekoč na stara leta se z Bratino spet najdeva nekje v Dravljah — kjer ima kot Kraševec iz Komna svoj osrednjeslovenski pied-à-terre — in se prvič resno in skorajda intimno, dve uri zdržema, dva bumerja, pogovarjava o nekem minulem in neponovljivem obdobju. Ker Aleksander pravi, da je to vendarle sreča, da sva dala skozi zlate čase tiskanih medijev.

Res je. Če človek ni preveč nostalgičen — in ne več preveč ambiciozen —, je to kar lepa tolažba.

https://fokuspokus.si/obrazi-471-z-aleksandrom-bratino-o-medijskih-casih-ki-jih-vec-ni-10371205

03/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Glavni oporečnik proti oploditvi z biomedicinsko pomočjo je danes poslanec Nove Slovenije Janez Cigler Kralj. Prejšnji teden je v Odmevih povedal: “Večina [ustavnih sodnikov] je očitno dala prednost interesom in željam odraslih pred največjo koristjo otroka. [To odpira] Pandorino skrinjico tega, da otrok naenkrat postane blago, ki si ga zaželiš […], v trgovini izbereš, kupiš in potem imaš.”

Večje neumnosti že dolgo nisem slišal. In ta človek je bil minister za delo, družino in socialne zadeve!

Prvič, OBMP ni shopping for babies. Niti za samske in lezbične ženske.

Otroci niso samo plod ljubezni med človekoma, temveč so v idealnih razmerah odločitev. (Kot je odločitev tudi splav, če otroka že spočneš, pa ga nočeš.) Planned parenthood.

Za samske ženske in lezbične pare, ki jim ne prostane drugega, kot da se zatečejo k OBMP, pa je otrok odločitev še tem bolj. Dati skozi vse te medicinske in birokratske postopke, da ga spočneš, je veliko zahtevnejša in napornejša pot od dobrega, starega seksa. In v večini primerov tudi bolj premišljena.

Mnogi ljudje — namreč plodni in heteroseksualni — so veliko izbirčnejši glede tega, kdo bo oče ali mati njihovega otroka. To ni nerazumljivo in tudi ne nujno obsojanja vredno. Je pa bolj shopping kot pa OBMP. To je bil in je še vedno neke vrste socialni, nacionalni, finančni, do neke mere celo genski inženiring.

In drugič: ko se otrok enkrat rodi, ga ni normalnega starša, ki ne bi zanj naredil vsega, kar lahko. Neglede na to, kako je otrok prišel na svet. Po naravni poti ali z OBMP ali s posvojitvijo. Očetu in materi v klasični družini ali dvema lezbijkama ali dvema gejema.

https://fokuspokus.si/obmp-ni-shopping-for-babies-niti-za-samske-zenske-in-lezbicne-pare-10371158

02/12/2024

Marko Crnkovič ➡️ Comeback Karla Erjavca — ali vsaj poskus comebacka, če mene vprašate — na politično sceno je samo komičen, da ne rečem razvedrilni dodatek k vsemu, kar se v Sloveniji ta hip dogaja na političnem področju.

Na eni strani imamo ideološko in pragmatično dezorkestrirano vlado Roberta Goloba, ki funkcionira tja v en dan in se zanaša na to, da bodo državljani še vedno na njeni strani, ker jo bodo imeli raje kot zloveščo in hudobno opozicijo.

To ni čisto za lase privlečeno, je pa kot politična stava precej negotovo. Ker če pogledamo posamezne koalicijske člene, ni razlogov za optimizem. Gibanje Svoboda je samo še servis za oblastniško samovoljo s človeškim obrazom, piarovski amaterizem, domačnost, domačijskost, kadrovanje po političnih kriterijih in za interesno kohabitacijo z nevladniki in mediji. Za vtis, ne za učinek.

Še nedavno sesuti Socialni demokrati se navidez pobirajo, vendar ne vidijo, da pod Matjažem Hanom postajajo vedno bolj podobni SMC pod Zdravkom Počivalškom. Razlika med enim in drugim je samo v tem, da ta sedanji iz SD pač ni bademajster.

Vedno bolj meščanska ali celo malomeščanska Levica pa medtem izvaja notranje čistke. Njihov talent za pravovernost je neverjeten. Ker je treba biti konstruktiven mainstream. Revolucionarnost, to je danes za desničarje.

Na drugi strani spektra pa imamo podobno neusklajeno in razcepljeno, a za razliko od koalicije neženirano skregano opozicijo. SDS, njena dominantna in totalitarna frakcija, si obeta zmago na naslednjih volitvah s pomočjo radikalizirane drhali. Kar je še bolj riskantna stava.

https://fokuspokus.si/slovenski-pozdrav-erjavec-koncno-res-z-upokojensko-stranko-10371077

29/11/2024

Suzana Žilič Fišer ➡️ Odločitve “spodobnih medijskih hiš”, da ne bodo uporabljale družbenega omrežja, terjajo razlago. Zakaj so se tako odločile? Doslej se je zdelo samoumevno, da smo tako posamezniki kot institucije z vsemi možnimi orodji prisotni v digitalnem okolju. Če smo se še nekaj let nazaj spraševali, zakaj mora biti medijska organizacija prisotna na družbenem omrežju — in zakaj večina prebivalstva živi v digitalnem okolju in zakaj uporablja družbena omrežja za komunikacijo —, pa je danes ravno nasprotno. Biti tu (aktiven, prisoten) pomeni biti tam (na družbenih omrežjih).

https://fokuspokus.si/fomo-ali-jomo-bomo-kdaj-veseli-da-nas-ni-10370905

28/11/2024

Vesna V. Godina ➡️ Za vojne denar je, za odpravljanje podnebnih posledic razvoja razvitih pa ga ni. Če postavimo naivno vprašanje, zakaj je tako, je odgovor na dlani: zato, ker so vojne tržišče. Priložnost za zaslužek. Za bogatenje proizvajalk orožja. Med katerimi je ena največjih tudi EU. In ki še povečuje investicije v vojaško industrijo.

To hinavščino lahko opazujemo tudi v Sloveniji. Kjer GZS navija za to, da bi se Slovenija intenzivneje vključila v vojaško industrijo. Ker je to industrija, ki obeta zaslužke. Za to gre. Ne za vojno. Ne za pobijanje ljudi. Ne za njihovo trpljenje. Za zaslužke gre.

Takšno sprenevedanje v politiki proizvaja posledice. Sodelovanje v vojnah in vojaški industriji je tudi v Sloveniji postalo vprašanje zaslužka. Posla. Ni pomembno, ali Slovenija kupuje orožje od Izraela. Ni pomembno, če je torej sokriva za genocid nad Palestinci. Če ne bo sodelovala z Izraelom, bo pa sodelovala s kom drugim. Ni važno. Denar je denar. Zaslužek je zaslužek. Vsaj GZS je tako prepričana. Po njenem je treba delati karkoli, kar zaslužek povečuje. Ker zaslužek kot cilj posvečuje vsa sredstva. Tudi pobijanje. Tudi smrt in trpljenje.

Amen.

https://fokuspokus.si/razvoj-destroj-lazi-in-sprenevedanja-okrog-okolja-in-orozja-10370829

23/11/2024

Marko Crnkovič Janša ni tako budalo, da bi verjel, da bo za duševno trpljenje, izgubljen čas, načete živce, okrnjen ugled, sabotiranje volilnega uspeha, začasno prikrašanost za poslanski mandat SDS itd. v na koncu zastaranem procesu Patria res pokasiral toliko denarja. Ne, Janša samo dela courtroom dramo in avkcijski šov.

Za milijon denar je tožil zato, da bi dokazal, da krivosodje res obstaja. Da je obstajalo že, ko so mu sodili — in ker so mu sploh sodili —, in da obstaja zdaj, ko mu niso prisodili odškodnine. Kronski dokaz pa je, da ga nazadnje hočejo orubiti še za trideset jurjev stroškov postopka. Dokazati je hotel, da so se spravili na nedolžnega človeka. In da je ta človek — on sam, seveda, simbol pokončnosti, poštenja, impersonacija osamosvojitve in nesojenega (no pun intended) odreševanja domovine — povsem nemočen pred zlohotno, zločinsko roko pravice postkomunistične države.

Janša je še predobro vedel, da bo popušil. Saj ravno za to mu je šlo. Če bi mu priznali odškodnino — vsaj del vsote —, učinek ne bi bil prepričljiv. Ampak zato je za vsak slučaj prijavil tak neznanski znesek, ki ga v slovenski sodni praksi še nihče ni dobil.

https://fokuspokus.si/jansa-prvic-drugic-tretjic---osamosvojitev-prodana-10370471

17/11/2024

Marko Crnkovič V Cineplexx iz principa ne grem. Sorry, ne me j***t z multipleksi v nakupovalnih centrih. Prestar sem za to sranje. Iz čiste trme bom včasih pač zamudil kak film. Tako recimo nisem šel na Rudnik na premiero Anžlovarjevega Tartinijevega ključa — na Kinodvorov Kinobalon (za otroke) pa se mi ne ljubi — in ne bom šel gledat Pa tako lep dan je bil.

Ampak dobro, za ne vem kaj ne bom prikrajšan. Včasih grem kaj gledat samo iz radovednosti, ampak temu se zlahka odpovem.

In če že omenjam Cineplexx: del konteksta slovenskega kina je tudi to, da omenjeni neženirano in zaenkrat nekaznovano prikazujejo tuje filme brez slovenskih podnapisov. In ko medij — konkretno Večer — na to opozori javnost, ga prikazovalec kaznuje tako, da njihovemu s strani producenta povabljenemu kritiku (in fotografu) prepove oz. onemogoči vstop na premierno projekcijo. Prek odvetnika, seveda. To je precej noro.

https://fokuspokus.si/35-liffe-1-auftakt-o-kinu-brez-kina-10369928

Fokuspokus

24/12/2024

22/12/2024

18/12/2024

14/12/2024

12/12/2024

11/12/2024

10/12/2024

08/12/2024

07/12/2024

05/12/2024

05/12/2024

04/12/2024

03/12/2024

02/12/2024

29/11/2024

28/11/2024

23/11/2024

17/11/2024

Address

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category