06/09/2024
Ko smo že pri asfaltiranju in javnem prostoru: v zadnjih nekaj letih so po celem Dunaju pričeli z ozelenitvami. Namesto parkirnega prostora izkopljejo luknjo, okrog nje postavijo robnik iz granita, napeljejo namakalni sistem, asfaltirajo obrobo, pripeljejo zemljo in jo pripravijo za zasaditev. Vse to v nekaj dneh. Pri nas: če se samo spomnimo, kako dolgo je trajalo, da je bila urejena kolesarska steza ob Dunajski, ob že desetletja zevajoči gradbeni jami, kjer naj bi si država zgradila novo sodišče, je razlika v mentaliteti očitna. Da ne govorimo o sodišču samem. Država ga gradi že več desetletij. V času prejšnje vlade je bil izveden nov natečaj, a ker je sedaj nova vlada, se bojim, da bo po prevladujoči logiki treba začeti s projektom na novo. Vsak velik projekt (ki je pomemben za celotno družbo, ne samo za leve ali desne) se ob vsakih volitvah ustavi.
Ker je na Dunaju veliko ljudi, tudi proizvedejo veliko odpadkov. Kam z njimi? Dunaj ima tri sežigalnice odpadkov, ki hkrati s sežigom zagotavljajo toplotno energijo mestu. Sežig je kontroliran in ekološki standardi so zelo visoki. Emisije so transparentno in redno objavljene. Eno od sežigalnic je oblikoval ekolog, slikar in (na nek način) arhitekt Hundertwasser in je postala celo ena od znamenitosti mesta (temu se reče pragmatična in pametna okoljska politika). Stoji nedaleč stran od glavne dunajske bolnišnice. Pri nas ob omembi sežigalnice nihče ne operira z realnimi argumenti, ampak se po vzoru državne politike zagovorniki različnih mnenj drug drugega diskreditirajo, žalijo in razčlovečijo (prepričani, da je to, kar sami menijo, svoboda govora in kar meni nekdo drug, sovražni govor). Čeprav redno prihaja do samovžigov na deponijah, se nihče ne sprašuje, koliko nevarnih snovi se sprosti v okolje, in da bi, če generiramo ogromne količine smeti, morali znati za njih tudi poskrbeti na najboljši način.
Mesto porabi veliko električne energije. Avstrija nima delujoče jedrske elektrarne. Eno so sicer zgradili, a je niso nikoli zagnali, ker so se ljudje na referendumu odločili, da ne želijo imeti jedrske elektrarne v državi. Dunaj trenutno načrtuje geotermalno elektrarno, ki bo zagotavljala energijo za mesto. Pri nas se energijo, ki jo proizvajajo državne elektrarne, prodaja na tujih trgih, državljanom pa zvišuje stroške energije, ker se je na tujih trgih njena cena dvignila. Zgradili smo nov blok termoelektrarne, z argumentom, da bomo uporabljali lasten premog, ki pa ga, kot sedaj ugotavljajo, ni dovolj in ga je treba uvažati iz Indonezije. Daleč smo od zelenega prehoda.
Še ena bistvena razlika, ki jo opažam, je področje umetnosti in kulture. Dunaj je bil v večjem delu naše zgodovine pomembno kulturno stičišče, kjer so se izobraževali naši največji ustvarjalci (Prešeren, Cankar, Plečnik …). Dunaj nam je kulturno blizu. Pa vendar je čutiti veliko razliko v aktualni umetniški produkciji: če je na Dunaju umetnost večinoma izven dnevnopolitičnih delitev, to vedno težje drži za našo umetniško produkcijo, ki se je pustila ujeti v službo političnih strank. To pa je pomembna razlika.
Primerjav bi lahko bilo še veliko. Če zgornje kažejo predvsem slabosti naše države, bi se nedvomno našle pomanjkljivosti tudi na Dunaju. In bi se nad njimi lahko pritoževali in zgražali. Pritoževanje in nezadovoljstvo v tem pogledu niti ni slabo, saj je lahko spodbuda za izboljšave. Če bi dosegli točko, ko bi bili vsi zadovoljni, bi dosegli točko, kjer bi se pričela stagnacija.
Kako bomo živeli jutri? je naslov razstave, ki je v tem času (23. 6.–18. 11. 2022) na ogled v dunajski Nordwestbahnhalle. Gre za pregledno razstavo dunajske stanovanjske gradnje preteklih let. Nast…
