Pravna praksa

02/01/2025

"• Kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega sodnika in kakšna je njegova vloga pri oblikovanju zaupanja v pravosodni sistem?

Sodna oblast temelji na posameznem sodniku. On/ona je tisti/-a, ki je nosilec/-ka sodne oblasti. Tega se premalo zavedamo in na sodstvo gledamo kot na masovno organizacijo, v kateri posamezni sodnik ne šteje kaj več kot birokrat v sistemu javne uprave, ki mu načeluje šef, predsednik sodišča. Žal tudi večina sodnikov še ni presegla birokratskega pojmovanja svoje funkcije.

Zaupanja v pravosodni sistem ni mogoče predpisati. Zaupanje si je treba pridobiti.

Pridobiti z javnim in preglednim delom sodišč, javno dostopnostjo sodb vseh slovenskih sodišč, predvsem pa s poštenim sojenjem, konsistentnim razvojem sodniškega prava, spoštovanjem človekovih pravic, načel pravne države, med njimi v prvi vrsti pravne predvidljivosti in zaupanja v pravo ter končno, a ne nazadnje enakosti pred zakonom. Sodna praksa ne sme biti enkrat taka, drugič v podobnem primeru drugačna. Rezultatsko sojenje bi se moralo posloviti.

• Kakšno vlogo ima pri tem materialna neodvisnost sodnikov?

Je ena od sestavin sodniške neodvisnosti. Zagotavlja gmotno varnost in osredotočenost na poklic, saj sodniku s pošteno plačo ni treba krpati družinskega proračuna z dodatnimi zaslužki – da ne omenjam nevarnosti korupcije.

• Ste eden redkih sodnikov, ki občasno nastopa v javnosti s svojimi stališči o družbeno relevantnih temah. So razlog za molk v javnosti večine drugih t. i. »smernice za medsebojno komunikacijo in javno izražanje sodnikov« ali kaj drugega? Po izbruhu afere "Veliki diktator" s tedanjo okrajno sodnico mag. Urško Klakočar Zupančič pred časom smo, denimo, lahko zaznali, kako je množica drugih sodnic nemudoma izbrisala svoje profile na družbenih omrežjih ali pa so prava imena nadomestili s psevdonimi. Pred leti so nekateri sodniki podprli nestrankarskega kandidata za župana dr. Franceta Arharja in bili potem kritizirani v medijih. Dr. Miro Cerar je takrat ocenil, da so s tem »politizirali sodniško funkcijo«. Je takšna zadržanost pri stvareh, ki v ničemer ne zadevajo sodstva ali sodnih postopkov, primerna? Ali imamo morebiti preveč plašne sodnike in sodnice?

Pri sodnikih odvrnitveni oz. zastraševalni učinek (chilling effect) še kako deluje. Če je mojo malenkost etična komisija razglasila za kršilca več kanonov sodniške etike zaradi pravnih stališč, izraženih v diskusiji o pomembni družbeni temi, in to stališč, ki so podprta z argumentom sodne prakse VS RS, potem si lahko mislite, kako to deluje na ostale sodnike. Nekako tako, kot so v avtoritarnem sistemu delovale z argumenti podprte kritike režima – v glavnem za rešetkami. Če ne verjamete, vprašajte kakega nekdanjega člana Sodnega sveta. Ljudje so bili zato v glavnem tiho, svobodno so razpravljali, kot to opisuje nobelovka Svetlana Aleksievich v Času iz druge roke, v varnem zavetju kuhinj. Praktični primeri represivnih postopkov, začenši pred etično komisijo, so razlog za molk – in ne tiste smernice, o katerih govorite in ki so ohlapne in raztegljive, da lahko vanje stlačiš tudi javno izražena in z argumenti podprta pravna stališča, če ta niso všeč sodnim privatizerjem.

Če so po izbruhu tiste afere sodnice brisale svoje profile na družbenih omrežjih ali pa začele nastopati pod psevdonimi, to samo potrjuje, kar sem prej povedal. Prestrašenost, upogljivost, beg v anonimnost. To je lik tranzicijskega sodnika v korporativistično ustrojenem sodstvu. Ampak moj pogled je drugačen. Mislim, da sodnika ni mogoče izolirati od družbe, v kateri živi. Sodnik ne more živeti kot puščavnik. Živi, diha, razmišlja in sodeluje pri tvorbi mnenj in stališč v družbi, katere del je. Kot stranka ne bi želel, da mi sodi nekdo, ki je brez vonja, barve in okusa, ki je neodziven na vse, kar se dogaja v družbi in okoli njega, ki je brez načel, stališč in pogledov. Seveda mora pri tem ravnati tako, da ne ogroža videza svoje neodvisnosti in nepristranskosti – in da njegova razprava zadeva pomembne javne teme, da je resna, dobronamerna, dostojna in argumentirana. [...]"

(Jan Zobec v Pravni praksi, št. 49-50/2024)

31/12/2024

"S samostojno Slovenijo smo se odločili za demokracijo in večstrankarski parlamentarni sistem, vendar ta s svojim prepletom (in medsebojnim nasprotovanjem) strank, zakonodaje, interesov itn. pri tako velikih projektih lahko deluje tudi zaviralno. Če bo projekt izpeljan, hočejo od njega nekaj imeti vsi, če volja zastane, se začnejo vsi umikati. V enostrankarskem socializmu vsega tega ni bilo, kljub morebitnim različnim notranjim strujam je bila politika vsaj navzven veliko bolj poenotena in ni z eno roko rušila tistega, kar je zgradila z drugo (kar se je letos zgodilo v zvezi z referendumom).

Eno je biti na oblasti, drugo pa je biti sposoben vladanja. Vladanje pomeni odločanje, nezmožnost odločanja pa postavi pod vprašaj smisel opravljanja te funkcije. Pomembno vlogo igrajo tudi osebne značilnosti vodilnih politikov. Zaključimo lahko, da so imeli politiki pred pol stoletja višjo sposobnost odločanja kot danes.

Odločanje je hkrati tudi prevzemanje odgovornosti. Tudi tu je podobno kot pri sposobnosti odločanja: takrat so si upali prevzeti odgovornost za projekt, dandanes pa pač ne. [...]"

(Dr. Samo Rugelj v Pravni praksi, št. 49-50/2024)

20/12/2024

"In bolj kot kadarkoli se je v zadnjem letu, še posebej v zadnjih dveh mesecih, izpostavil pomen neodvisnosti agencije. V novembru 2024, več kot mesec dni po začetku uporabe, so začeli vladni funkcionarji javno izjavljati, da se z novo metodologijo ne strinjajo, da jo je treba prenehati uporabljati in da jo je treba spremeniti.

Predsednik vlade je celo izjavil, da je zaradi nove metodologije ogorčen. Javno je napovedal vzpostavitev delovne skupine predstavnikov politike in gospodarstva, ki bo vzpostavila nadzor nad izvajanjem nove metodologije. Napovedal je tudi sprejetje interventnega zakona, s katerim se bo poseglo v tarifne postavke omrežnine.

Novembra je bila sklicana še tretja izredna seja Odbora državnega zbora za infrastrukturo, okolje in prostor v tem letu. Na vsaki seji se je izpostavil interes po zaščiti parcialnih interesov, industrije in lastnikov sončnih elektrarn. Med sklepi zadnje izredne seje odbora pa je bila očitno izkazana tudi namera odbora, posledično pa vladajoče koalicije v državnem zboru, da spremeni določbe v slovenski zakonodaji, ki zagotavljajo neodvisnost Agencije, kar samo po sebi predstavlja grob poseg v neodvisno delovanje in odločanje Agencije in očitno kršitev evropskega prava.

In to kljub temu, da imperativ neodvisnosti regulativnih oblasti – predvsem pri sprejemanju odločitev – zelo resno jemlje tudi Sodišče Evropske unije, ki je že v več zadevah poudarilo, da pojem »neodvisnost« pomeni status, ki zadevnemu javnemu organu zagotavlja možnost in dolžnost sprejemati odločitve brez navodila in vsakršnega pritiska kateregakoli političnega organa ali tržnega subjekta.

Sodišče je v eni izmed zadev tudi izrecno izpostavilo, da se neodvisnost naša tako na vlado kot tudi zakonodajno vejo oblasti, torej državni zbor. [...]"

(Mag. Duška Godina o poseganju Vlade RS v neodvisnost Agencije za energijo v uvodniku Pravne prakse, št. 49-50/2024)

18/12/2024

Duška Godina opozarja na evropski standard neodvisnosti regulativnih agencij, ki je pri nas ogrožen zaradi delovanja Golobove vlade... Igor Kadunc se čudi, zakaj Informacijska pooblaščenka asistira NPU-ju pri skrivanju dokumentov o nakupu Litijske 51... Gregor Verbajs in Luka Švab iščeta pravno podlago za prisotnost obravnavane osebe na razgovoru prič na KPK-ju... Andraž Zidar prikaže razliko med slovenskimi in madžarskimi vagoni... Samo Rugelj našteva razloge za zaplet z referendumom o JEK2... Matjaž Ambrož zdravorazumsko upošteva oportunitetne stroške... Žiga Vavpotič opisuje delovanje Trilaterale... Jan Zobec pa se je ob koncu sodniške poti razgovoril v intervjuju...

in še veliko drugega v zadnji letošnji, dvojni Pravni praksi, št. 49-50/2024

17/12/2024

17/12/2024

prof. dr. Matej Avbelj v novi kolumni: "Zakorakali smo v zadnji mesec leta. To je čas, v katerem delamo obračune s starim v pričakovanju novega. Ta čas je lahko zelo različno obarvan. Morda je veder, morda skesan, nemara tudi grenak, stisnjenih zob zaradi zamujenih priložnosti ali pa celo depresiven, ker prav nič ni šlo tako, kot bi moralo iti. Vsak izmed nas piše svojo življenjsko zgodbo, skupaj pa ustvarjamo republiko, Evropo in svet. Kako nam je šlo letos?"
-> https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/na-napakah-se-ucimo-mar-ne-315519

16/12/2024

"Ko nekdo iz moškega uradno postane ženska, je logično, da jo je načeloma treba šteti za žensko in ji priznati vse pravice kot ženski, in sicer na vseh tistih (sicer vse redkejših) področjih, kjer je razlikovanje po spolu sploh še pravno relevantno. Ta dolžnost velja tako za javno oblastno delovanje kot za zasebni sektor. Slabša obravnava trans žensk bi pomenila diskriminacijo glede na osebno okoliščino naknadno spremenjenega spola. Ta je praviloma nedopustna.

A ne vedno. Zastopam stališče, da je včasih dopustno trans ženske obravnavati drugače od bioloških žensk (žensk po rojstvu), če je za to podan ustavno dopusten cilj in če je to primerno, nujno in sorazmerno za doseganje tega cilja. Pri tem utegne priti do dopustnega razlikovanja tudi med trans ženskami glede na merilo, ali so prestale polno operativno-hormonsko tranzicijo v ženski spol ali ne.

Mnoge ženske skupine danes glasno opozarjajo na vsiljevanje trans žensk (ki jih biološke ženske dojemajo kot preoblečene moške) v prostore in storitve, ki naj jim ne bi pripadale.

Bodimo iskreni. Oseba z »bingljem« (pen*som) med nogami, po možnosti še z moško poraščenostjo in mišično maso, lahko v dokumente tisočkrat zapiše, da je ženska. A nikoli ne bom mogel zastopati stališča, da je dopustno biološke ženske prisiliti, da to osebo spustijo medse v vseh prostorih in situacijah. Gre za varnost in dostojanstvo bioloških žensk, pa tudi če so v igri le resno psihološko nelagodje in tesnobna občutenja. Zelo je treba premisliti, ali naj se trans ženskam (zlasti tistim, ki po primarnih in sekundarnih spolnih znakih še vedno pretežno spominjajo na moškega) omogoči dostop do občutljivih prostorov, storitev, dobrin in lokacij, ki so po pravnih pravilih ali obče sprejetih običajih rezervirani za ženske oziroma pri uporabi, uživanju ali nudenju katerih veljajo za ženske posebna jamstva in pravila.

Tozadevno je občutljivo vse, kar je povezano z golim telesom, telesnimi dotiki, higieno, spolnostjo, intimo, skupnim bivanjem, prenočevanjem ipd. [...]"

(Igor Vuksanović v Pravni praksi, št. 48/2024)

15/12/2024

Strip Igorja Godnjova v Pravni praksi, št. 48/2024

14/12/2024

"Življenje je za to, da ga živimo, dovolj opremljeno, vendar hočemo od njega več. Vedno se nam zdi, da nam kaj manjka. Zato smo brez pravega razloga nezadovoljni. Občutka, da smo dovolj živeli, pa ne ustvarjajo leta, temveč stanje duha.

Naslovna misel opozarja na to, da smo nepopolni in se moramo učiti ter nabirati izkušnje, da bomo lahko polno živeli. Ugotovitev, da je človek učljiv, lahko razumemo na dva načina. Prvi se nanaša na življenjske izkušnje oziroma na življenje kot učiteljico (vita magistra). Čeprav v tem učnem procesu ni učnega programa ali formalnega preverjanja znanja, je od učljivosti vsakega posameznika v veliki meri odvisno, kako uspešno in srečno bo živel.

Mnogim neprijetnostim se lahko izognemo, če znamo pravilno razumeti in upoštevati izkušnje. Čim bolj se zavedamo potrebe po tem, da premislimo ter kritično premotrimo svoja in tuja ravnanja, toliko lažje bomo kos novim izzivom, ki jih prinaša življenje.

In ker v tem procesu ni negativnih ocen, tudi ni ponavljanj izpitov. So le rezultati učenja, ki dovolj nazorno pokažejo, ali in v kolikšni meri smo bili uspešni. [...]"

(Janez Kranjc v Pravni praksi, št. 48/2024)

13/12/2024

"Prva kategorija pričakovanja občinstva se navezuje na sociološke razlage dramaturškega vedenja po Goffmanu, ki primerja socialno življenje z gledališko igro, v kateri ljudje igrajo različne vloge, odvisno od situacije in občinstva. Pričakovanja občinstva v kazenskem pravosodju vključujejo pričakovanja javnosti v kazenskih postopkih (neposredna in posredna) in drugih pravnikov. V podporo Goffmanovi dramaturški teoriji iz podatkov raziskave izhaja, da tudi intervjuvanci sami občasno doživljajo kazenski postopek kot predstavo. V raziskavi so nekateri intervjuvanci sebe primerjali z igralci in uporabili igralske metaforične izraze, kot so »šov«, »predstava«, »teatralnost«, »igralci«.

Sodnica 8:

»V bistvu ga [kazenski postopek] doživljam kot eno gledališče [smeh], kjer se v bistvu igramo. Ja, sodnik, tožilc in odvetnik. Včasih je res tko […] Drugače je pa velikokrat res, prav tko, igranje nekih vlog. Predvsem s strani obrambe, ker pač delajo za svoje stranke, za plačilo, ne. In se zdi res, da igrajo, a ne. Potem pa še tožilc malo igra, tožilka, potem mam pa še jaz svojo vlogo, a ne, da tam odigram, kar je treba. Tko bolj kot gledališče.«

Občinstvo pri zagovornikih predstavljajo njihove stranke, njihova pričakovanja so še posebej pomembna, saj predstavljajo njihove plačnike. Stranke imajo do svojih zagovornikov vedno višje zahteve, te pa se nanašajo tudi na njihovo čustveno izražanje. Lahko si zamislimo, da stranke pri ocenjevanju kvalitete dela in pri ponovni izbiri ali priporočilu odvetnika drugim poleg strokovnega dela v obzir vzamejo tudi to, ali je zagovornik uspel zadovoljiti njihove čustvene potrebe. [...]"

(Lovrena Jeromelj v Pravni praksi, št. 48/2024)

12/12/2024

"Inšpektor je na primer odredil, da se iz šolskega reda črta določba, da se lahko v primeru goljufanja pri preverjanju znanja ali motenja drugih učencev prekine ocenjevanje, odvzame pisni izdelek in takšnemu učencu da negativno oceno. Nadalje, da se ne sme učencu prepovedati udeležbe na prireditvi, šoli v naravi in podobno, če krši pravila. Pri tem se je inšpektor pavšalno skliceval na Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, ne da bi navedel določbo pravilnika in ne da bi pojasnil, zakaj sploh meni, da takšna določba krši Pravilnik.

Pravno nenavadna je tudi zapoved inšpektorja, da se mora iz šolskega reda izločiti določba, da so starši dolžni povrniti škodo, ki jo je povzročil učenec, če je namerno poškodoval šolsko opremo ali stvari v lasti drugih učencev, ker naj bi bila v nasprotju s pravili o vzgojni restituciji. Ali pa ugotovitev in ukrep inšpektorja, da gre za kršitev 60.f člena ZOsn, v katerem je določeno, da se za najhujše kršitve neposredno izreče vzgojni opomin. Izrečeni ukrep inšpektorja pa je bil,
(1) da naj ravnatelj zagotovi, da bo to črtano iz šolskega reda, ter
(2) prepoved uporabe tega ukrepa, dokler to ne bo črtano iz šolskega reda.

Najprej seveda velja izpostaviti, da bi inšpektor zagotovo moral ukrep izreči v obliki odločbe, zoper katero je mogoče uveljavljati pravno sredstvo. Z ukrepi, ki neposredno spreminjajo oziroma prepovedujejo uporabo šolskega reda in vzgojnega načrta šole, se namreč posega v temelj delovanja šole in s tem v pravice in obveznosti vseh deležnikov šolskem prostoru (učiteljev, učencev, staršev in tudi organov šole), in ne le vzgojno problematičnih otrok. [...]"

(Mag. Janez Tekavc v Pravni praksi, št. 48/2024 o šolskem inšpektorju, ki ščiti najbolj problematične učence)

11/12/2024

Janez Tekavc o šolskem inšpektorju, ki ščiti problematične osnovnošolce... Igor Vuksanović o položaju in omejitvah trans žensk... Lovrena Jeromelj predstavlja raziskavo o emocijah pri delavcih v pravosodju... Matej Zenz o odločbi avstrijskega US, da zaseg telefona krši zasebnost kriminalcev... Tomaž Pavčnik o floskulah in puhlicah v besednjaku sodnikov... Alenka Puhar o zapovedanem poročanju časopisov "kot da smo v vojni z Izraelom"... Zoran Skubic pa povzema slovito "slovensko" sodbo SEU Kubera...

in še veliko drugega v novi Pravni praksi, št. 48/2024

11/12/2024

"Ko pojavne oblike nasilja iz akademskega okolja prenesemo v realno družinsko okolje, naletimo na povsem praktična vprašanja. Navajamo dve neizmišljeni situaciji.

1. Mati svojo hčer prepričuje, da je oče ne mara. Oče nadere mamo tega otroka, ker je zaznal neresnično manipulativno vplivanje na svojo malo princesko. Kdo je pričel nasilno delovanje?

2. Žena je pričela skakati čez plot in mož jo zaradi tega ozmerja s kurbo. Kdo je pričel nasilno delovanje?

Koga je treba v takih primerih odstraniti iz družinskega okolja, kot to predlagajo nekateri strokovnjaki in »strokovnjaki«? In kdo od obeh verbalnih nasilnežev se lahko sklicuje na 22. člen Kazenskega zakonika (silobran)? Zelo verjetno je, da so se razlogi za nasilje v obeh primerih pričeli že pred materinim odtujevanjem ali ženinim skokom čez plot. Kateri so in koliko prej so se pojavili? Prej ali slej bomo prišli do vzorcev iz primarnih družin obeh partnerjev. Se bodo na zatožni klopi znašli tudi stari starši naših otrok?

Sedanja zakonodaja očitno ne ponuja ustrezne rešitve.

V visoko konfliktnih ločitvah sta obe pojavni obliki nasilja prej pravilo kot izjema. Po našem mnenju je ločitev visoko konfliktna takoj, ko se prične urejati na sodišču, oziroma takoj, ko se pričnejo uporabljati termini: tožeča in toženi, stranka in nasprotni udeleženec, kriv in nedolžen ... Torej jih je bistveno več kot deset odstotkov.

Sodnica dr. Mateja Končina Peternel z navedbo v omenjenem članku, »da je rešitev tudi v povečanju števila rejniških družin«, očitno vidi rešitev v odvzemu otrok obema staršema. Nam staršem se to sliši grozno. Morda je kdaj res tudi odvzem nujen, a takih primerov ne more biti več kot kak odstotek. Kaj pa ostalih 99 odstotkov (pribl. 1.100 otrok letno)? [...]"

(Iztok Ivančič v Pravni praksi, št. 46-47/2024)

08/12/2024

"In nato kot strela z jasnega na oder stopi Javier Milei – nekonvencionalna figura z zelo konvencionalnim ekonomskim programom. Z zmagovitimi argumenti za težke, a nujno potrebne reforme je pokazal, da volivci ne padajo več na pocukrane banalnosti peronistov in da so se zmožni soočiti z realnostjo. Poglejmo si, kaj prinaša zaključeno prvo leto njegovega predsedovanja.

Milei je od prvega meseca naprej omejeval razbrzdane javne izdatke, ki jih je zmanjšal za tretjino. Število ministrstev je zmanjšal z 18 na osem, omejil rast plač v javnem sektorju, ustavil večino javnih del, znižal državne pomoči in odpravil večino transferjev podjetjem v državni lasti in lokalnim oblastem. Na prihodkovni strani je povečal nekatere uvozne dajatve in podražil nekatere javne storitve. Zavedajoč se kratkoročnih negativnih učinkov reform, je izrazito povečal otroške dodatke, transferje v obliki hrane in socialne transferje družinam z majhnimi otroki. [...]

Milei zagovarja principe svobodne trgovine, prostih trgov, fiskalne discipline in minimalne države. V svoji filozofiji je torej diametralno nasprotje levega in desnega populizma, ki se po celem svetu razrašča na krilih protekcionizma, ekonomskega dirigizma in javnega zadolževanja. Njegove reforme zaenkrat delujejo. Bo pa zanimivo videti, ali lahko argentinski otok zdravega razuma preživi v oceanu oportunističnega populizma."

(Dr. Anže Burger v Pravni praksi, št. 46-47/2024)

07/12/2024

"Glede na raziskave vedno več ljudi dojema živali kot svoje družinske člane.

Žival potrebuje vsakodnevno skrb, in če zapustnik nima oseb, ki bi bile pripravljene takoj spoštovati njegovo voljo, ko za živali ni več zmožen poskrbeti, lahko do zapletov pride, še preden se zapuščinski postopek uradno začne in je mogoč kakršenkoli odziv zapuščinskega sodišča na oskrbo živali.

Tudi sicer so živali v Sloveniji le redko obravnavane v zapuščinskih postopkih. Večinoma se dediči sami dogovorijo o njihovi oskrbi, in to izven zapuščinskih postopkov, kar je povsem ustrezno, ko je dobrobit živali in želja zapustnika spoštovana. Ko pa ni tako, bodisi ker dedičev ni bodisi ker niso pripravljeni poskrbeti za žival, že samo dejstvo, da je žival čuteče bitje, zahteva ureditev, ki zapuščinsko sodišče vsaj opozori na njen obstoj.

Izpostavljam nekaj težav, s katerimi se soočamo na podlagi trenutne ureditve.

Prvič, v Sloveniji nimamo vzpostavljenih ustreznih povezav med registri v primerih, ko je označevanje živali in vpis v register obvezen. Tako na primer register hišnih živali ni povezan z evidencami prebivalstva, zato pristojna institucija ob smrti lastnika o tem ni samodejno obveščena. Posledično so v registru kot lastniki živali vpisane tudi umrle osebe, do spremembe lastništva pride le, če so dokazila o smrti dostavljena na veterinarsko ambulanto. Prav tako se v zapuščinskih postopkih običajno ne poizveduje o lastništvu živali v registru.

Drugi, splošnejši problem je, da mnoge živali niso označene (čipirane) in registrirane, če register sploh obstaja, zato popis zapuščine v praksi temelji le na izjavah dedičev. Ko ni interesa, da bi bilo za živali ustrezno poskrbljeno, dediči ne bodo povedali, da obstajajo. [...]"

(Monika Naumovski v Pravni praksi, št. 46-47/2024)