14/11/2024
"Kar so na sojenju pred Okrožnim sodiščem v Celju 10. oktobra 2024 storili nekdanjemu sodniku Radonjiću, je brez presedana. Kljub bolezni, ki mu je preprečevala udeležbo na obravnavi in učinkovito obrambo pravic, je bil prisilno priveden na sodišče ter nato po koncu dokazovanja, ko njegova navzočnost na obravnavi ni bila več potrebna in jo je zato zapustil, na podlagi ustne odredbe sodnice pred sodiščem prijet, vklenjen in priveden nazaj na zaključni govor državne tožilke.
Ne samo v demokratični Sloveniji, tudi v času opravljanja sodniške funkcije v prejšnjem režimu česa podobnega v slovenskem sodstvu nisem doživel. Le v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jih je zaznamoval obračun z liberalizmom, so, prav tako zaradi miselnega delikta, aretirali sodnika Franca Miklavčiča in ga vklenjenega vodili po hodnikih ljubljanske sodne palače. Zaradi zastraševanja, razkazovanja svoje moči, brutalnosti in ponižanja žrtve avtoritarne oblasti. Tudi takrat je ključno vlogo odigralo sodstvo, ki je terorju samopašne partijske oblasti dajalo privid pravnosti.
Danes, skoraj petdeset let od takrat in triintrideset let od osamosvojitve ter sprejema liberalne ustave, ko je Slovenija že več kot trideset let članica Sveta Evrope in več kot dvajset let članica EU, se otipljivo zdi, da se vračajo leta oblastne samovolje pri obračunavanju z motečim posameznikom, ki ga nosilci politične moči mirno, meni nič, tebi nič, na brezpraven način ponižajo, mu odvzamejo osebno, poklicno, končno tudi človeško dostojanstvo. In stvari gredo naprej, kot da se ni nič zgodilo. A se je zgodilo. Ne samo kolegu Radonjiću, zgodilo se je nam vsem.
John Stuart Mill je nekoč rekel, da človek povzroči zlo ne le z dejanji, temveč tudi z opustitvami, ter da je v obeh primerih enako odgovoren. Zato ob krivicah, storjenih kolegu Radonjiću, ne morem molčati. Ob tako eklatantni kršitvi pravice do osebne svobode, do učinkovite obrambe v kazenskem postopku, do osebnega dostojanstva, in ker za odvzem prostosti ni bilo nobene zakonske podlage, tudi kršitvi prepovedi sodniške samovolje ne morem gledati stran. Ne morem sprenevedavo tešiti svoje vesti z izgovorom, da se sodnih postopkov in pravne presoje sodišča (še) ne sme komentirati. Ne morem in ne smem. Ne morem, ker tu sploh ni šlo za pravno presojo, ni šlo za razlago prava, tehtanje, iskanje ravnotežja in za pravno argumentiranje, temveč za flagrantno oblastno samovoljo, manifestno omalovaževanje temeljnih postulatov ustavne demokracije, človekovih pravic in vladavine prava.
In ne smem molčati, ker mi tega ne dopušča vest – poklicna sodniška, državljanska in čisto človeška. [...]"
(Jan Zobec v Pravni praksi, št. 44/2024)
