KINO revija za film in filmsko

18/12/2024

Čestitke Aleksandra Gačić, Pia Brezavšček in Petra Meterc 💐💐💐

https://kinoteka.si/aktualno/podelitev-nagrad-nike-bohinc-2/?fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTEAAR2k-qcs0rsk6KW4-fNvvUvZBYJNM9AmSccgd4leDswAW2YnS_knq18VnYw_aem_62m3xEcRH3Rm4RdzPiQlqQ

Najboljši letošnji intervju lahko preberete v KINU! 52/53 🍉🍉🍉

Cleo Kino
Ostrenje pogleda

Društvo slovenskih filmskih publicistov in publicistk Fipresci in revija Ekran b***a v petek, 20. decembra, ob 19.30 uri v Slovenski kinoteki podelila strokovne nagrade za ...

16/12/2024

Drage ljubiteljice in dragi ljubitelji filma in filmskega, KINO! podpornice in podporniki,

ob geopolitičnih razvojih, ki za prihodnost napovedujejo negotovost, KINO! ostaja zvest istim ciljem. Poglobljena analiza filma in filmskega sveta – v navezavi na resničnost, iz katere film neizbežno izhaja, in z željo po sooblikovanju prihajajočega sveta skozi film in kritični diskurz o njem. Brez reklam, brez motenj in brez bližnjic. Poskus dialoga med mlajšimi in že uveljavljenimi generacijami kritikov, teoretikov in filmskih avtorjev. Odpiranje tem, ki sicer v našem prostoru ne bi prejele podrobnejše obravnave. In pa, kot trdi slavno geslo Serga Daneya – ljubezen do filma ne le kot odnos do filma, ampak ljubezen do filma kot odnos do sveta prek filma.

Zato je revija KINO! odmik od nemudnosti in nujnosti, ki jo pogosto doživljamo. Ukvarja se s povezavo filma in družbe, s sodobnostjo, v kateri film in novi mediji oblikujejo naše dojemanje sveta. Naročnina na revijo KINO! je lahko zato pomenljiva gesta, saj poskuša vzpostaviti povezavo s temeljitejšim in počasnejšim razmislekom o sodobnem filmu in kulturi na sploh.

Poleg tega vam revija KINO! ob sklenitvi naročnine podarja še darilo.
Naj vas ob tem še povabimo, da nam namenite delež dohodnine – nič vas ne stane, nam pa pomeni veliko!

Društvo za širjenje filmske kulture KINO! je vpisano v register društev v javnem interesu, kar pomeni, da je uvrščeno na seznam upravičencev za donacijo dohodnine. Tako lahko vsak upravičenec društvu nameni do 1% dohodnine. Donacija zavezancu ne predstavlja dodatnega stroška, saj gre za dohodnino, ki bi sicer končala v državnem proračunu, za naše društvo pa predstavlja pomemben vir prihodka. Vse donacije bodo uporabljene za izvajanje projektov društva.
V kolikor bi želeli prispevati, vas naprošamo, da izpolnite priložen obrazec za namenitev dela dohodnine, ter ga po pošti pošljete na pristojni Finančni urad. Če imate digitalno potrdilo, lahko zahtevo za namenitev dela dohodnine oddate preko portala eDavki.

Podatki, ki jih boste potrebovali pri izpolnjevanju e-obrazca:
Naziv: Društvo za širjenje filmske kulture KINO!
Davčna številka: 91973783

Zahvaljujemo se vam za izkazano podporo in vam želimo filmsko 2025!

KINO!

Cleo Kino
Oskar Ban Brejc Robert Kuret Anže Okorn

14/12/2024

✨✨✨V najnovejši izdaji KINA! 54, znotraj rubrike FILMSKI IN TELEVIZIJSKI ŠTUDIJI – RECENZIRANO piše Alen Golež.

Članek je kritična vsebinska analiza Disneyjeve klasike Bambi (1942), ki velja za enega najbolj priljubljenih animiranih filmov, a je v primerjavi z drugimi Disneyjevimi klasikami pogosto pojmovan kot neproblematičen. Osrednja teza članka je, da film iz svojega naslovnega junaka, Bambija, ustvari potencirano ikono romantičnega mita o nedolžnem otroštvu. To naredi z zastavitvijo svoje pripovedi kot naturalističnega prikaza življenjskega cikla živali ter s tem, da v prikazu Bambija tako na vizualni kot vsebinski ravni združi elemente otroškega in živalskega. Mit o nedolžnem otroštvu, ki otroka vidi kot vselej univerzalno, dobrotljivo in družbeno nezaznamovano bitje, je tako popolno utelešen v Bambiju kot otroku-živali, skozenj pa film kot navidez naravne do nas pretihotapi patriarhalno določene družbenospolne vloge.

»Otrok je skozi ta mit torej vzpostavljen kot povsem naravno bitje in zato kot družbeno nezaznamovan, zaradi česar ni viden kot subjekt, ki bi bil vselej v procesu postajanja, temveč kot statična, univerzalna kategorija. S tem je vsakršna kompleksnost otroka, ki izhaja iz njegovih konkretnih okoliščin, zabrisana: otrok je osmišljen kot tisti, ki ne obstaja tukaj in zdaj, saj je s prestavitvijo v polje narave odstranjen iz obstoječega družbeno-političnega prostora in časa. Ker nam koncepcije otroštva rabijo kot interpretativni okvir za osmišljanje empiričnih otrok, romantična ideologija nedolžnega otroka v praksi prispeva k zanikanju razumevanja otroka kot odvisnega od obstoječih jezikovno-materialnih praks ter nas usmerja k njegovemu idealiziranju in postavljanju na piedestal pristnosti in sreče.«

Več informacij o recenzentskem postopku na naši spletni strani: http://e-kino.si/filmski-in-televizijski-studiji.../.

Cleo Kino

12/12/2024

John Cassavetes

12/12/2024

✨V najnovejši izdaji KINA! 54✨

preberite članek, v katerem se avtorica Sara Alavanić s primerjalno analizo dramaturških elementov, tematskih poudarkov in režijskih pristopov v filmih, nastalih v različnem času – Lisicah (1969) Krsta Papića in sodobnem Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat, 2016) Hane Jušić –, ukvarja z mapiranjem značilnosti in premen žanra t. i. mediteranske drame.

»V luči sprememb, ki so vplivale na sodobne sredozemske drame, so opazni njihov nenehni razvoj in spremembe, skladne s časom, v katerem nastajajo. Novosti v samem žanru sta obračanje k posamezniku in podrobnejša psihološka karakterizacija likov. Medtem ko Lisice uporabljajo like kot simbolične predstavitve kolektivnih vrednot ali družbenih vzorcev, si sodobni Ne glej mi v krožnik prizadeva prodreti globlje v psihološke plasti posameznikov. Podrobno in bogato strukturiranje zasebnega življenja likov, zlasti družinskih odnosov, postane ključen element pripovedi, ki zagotavlja globlje razumevanje njihovih notranjih bojev, želja in motivacij. Status samorefleksije kulturnih in družbenih norm preseže in omogoči vpogled v kompleksnost človeške izkušnje v določenem kulturnem okviru. Prav tako so še vedno neomajno angažirane miselnost, navade in družbene paradigme sredozemskega podnebja, vendar so le »okoliščine«, predstavljajo obrobje in okvir ploskve. V nasprotju z Lisicami, kjer so liki bolj stilizirani, manj niansirani, o njihovem notranjem življenju ne vemo prav veliko, ampak rabijo predvsem namenu reprezentacije določenih načinov razmišljanja in obnašanja, ki označujejo dotični kolektiv.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/

Cleo Kino

06/12/2024

✨V najnovejši izdaji KINA! 54✨

Ursa Majcen poskuša pokazati, zakaj je družbena satira v animiranih serijah pri precej širokem spektru ciljnih občinstev tako priljubljena in učinkovita. Animirana forma namreč gledalcu omogoča možnost potujitve in distance, hkrati pa preko neposrednega naslavljanja aktualnih problemov in pretiravanja preko meja absurda (ki nemalokrat vodi nazaj do verjetnega) omogoča ponovno poistovetenje s problemi protagonistov. Učinkovito manipuliranje forme serije na vizualni in emantični ravni dopušča večjo mero (vizualne in tekstualne) vulgarnosti ter direktnosti, množica nanašalnic in citatov dogodkov realnega sveta pa povzroči, da se preko pobega v svet, ki ni naš, z njim spet srečamo – in ga prevprašamo s kritično distanco.

»V zaključku lahko iz vsaj površinskega pregleda štirih pomembnejših ameriških družbeno kritičnih serij izluščimo nekaj elementov, ki pripomorejo k učinkovitosti animirane satire in jo dvignejo nad morje njenih vrstnic. To so: možnost potujitve in poistovetenja hkrati, direktnost, humor, igranje z medijem ter mreža avtorefercialnosti, parodiranje aktualnih dogodkov in popkulture ter obča miselnost, ki žanr podcenjuje. Mojstrsko igranje s formo na vizualni in semantični ravni dopušča večjo mero vulgarnosti in direktnosti, množica nanašalnic in citatov na dogodke realnega sveta pa dopušča, da se preko pobega v svet, ki ni naš, z njim spet srečamo – in ga prevprašamo s kritično distanco. Možnost potujitve nam omogočata tako animirana forma, skozi katero že tako vstopamo v svet, ki je vzporeden našemu in v katerem veljajo drugačna pravila, ki pogosto temeljijo na pretiravanju, kot izbira protagonistov, ki so bodisi otroci in starčki bodisi živalski hibridi. Kljub temu pa ti protagonisti s svojim direktnim izražanjem problemov, ki včasih preko absurda pripelje do verjetnega, odpirajo prostor, da se gledalci z njimi poistovetimo.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino

04/12/2024

✨V najnovejši tematski izdaji KINA! 54✨

se Petra Meterc ob premieri njegovega novega filma na filmskem festivalu v Benetkah pogovarja z Göranom Hugom Olssonom.

»Göran Hugo Olsson je režiser in producent, rojen leta 1965 v Lundu na Švedskem. Je eden 97 vodilnih švedskih filmskih ustvarjalcev na mednarodni ravni. Njegov prvi film, F**k You, F**k You Very Much (1998) o švedski pevki Leili K je na Švedskem danes klasika. Bil je urednik in soustanovitelj kratkega dokumentarnega televizijskega programa Ikon (SVT). Kasneje je naredil film Am I Black Enough for You (2009) o pesmi, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja posnel Billy Paul. Mednarodno prepoznan je postal z dokumentarnim filmom The Black Power Mixtape 1967–1975 (2011) o črnih panterjih, zasnovan iz arhivskih posnetkov, ki jih je v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja posnela skupina švedskih novinarjev v Združenih državah. Film je bil uspešen tako na festivalih kot v kinih in na televizijskih programih po vsem svetu ter je prejel številne nagrade. Sledil mu je dokumentarec Concerning Violence (2014), ki vstopa v dialog s Frantzem Fanonom in je bil premierno prikazan na festivalih Sundance in Berlinale. Olsson je sorežiral tudi film Fonko (2016) in film That Summer (2017) in je solastnik produkcijske hiše Story.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino

02/12/2024

✨V novem tematskem KINU! 54✨

preberite tekst Lenarta Sušnika, v katerem pokaže na meje kratkega filma in na konkretnih primerih zagrebških študijskih filmov analizira, kako se lahko te omejitve kratkega filma integrirajo v njegovo formo in tako postanejo bolj njegova razločevalna pozitivna lastnost kot pa omejitev.

»Kratki filmi so lahko pesmi. Impresije dogodkov, misli, izkušenj, strnjene v kakih deset do dvajset minut. Časa je malo, prostor na festivalih omejen, povedati pa si imamo veliko. Ne nazadnje je film sredstvo enosmerne komunikacije, ki presega meje jezika. A vendar odnos med projekcijsko časovno omejitvijo kratkega filma – danes trdno ustaljene konvencije, ki izhaja iz programskih potreb festivalov na eni in produkcijskega konteksta na drugi strani – ni nujno linearno povezan s čustveno nabitostjo filma, njegovo iskro, čeprav je količina predanih informacij omejena. Teoretično količina golih informacij in projekcijski čas nista v matematičnem odnosu, a v praksi sta soodvisno zvezana. S sodobnimi montažnimi orodji prav nič ne preprečuje hipotetičnega filma s petindvajsetimi kadri na sekundo; niti tak podvig ne bi bil pretirano tehnično zapleten, le časovno zahteven. V praksi pa bi tak film z montažnega vidika bodisi (če bi bile te informacije nepovezane, kolikor bi jih splohlahko zaznali) postal nekakšen nonsense film bodisi bi se vse te informacije, ki jih kader vsebuje, med seboj spojile v le nekaj koherentnih niti informacij.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino

02/12/2024

🖤 Odšel je Vinci.
Nikoli pa ne bodo odšle podobe, ki jih je postavil pred nas, odsanjal, uglasbil in jih lovil v toku časa in v pramenih svetlobe in teme.

Ustvarjalna in življenjska pot režiserja in vsestranskega filmarja 𝗩𝗶𝗻𝗰𝗶𝗷𝗮 𝗩𝗼𝗴𝘂𝗲𝗮 𝗔𝗻𝘇̌𝗹𝗼𝘃𝗮𝗿𝗷𝗮 je bila pionirska in naravnost filmska. Njegov prvenec Babica gre naj jug ni prelomen le zato, ker je nastal istočasno kot slovenska država, temveč zato, ker je slovenskemu filmu vrnil barve in vnesel prepotrebni optimizem. Po tridesetih letih je Vinci končno poslal na uspešno potovanje na jug tudi dedka (Dedek gre na jug, 2021).

Vinci Vogue Anžlovar je v filmu Usodni telefon (D. Kozole,1987) igral ljubiteljskega filmarja. V realnem življenju je tej vlogi ostal vseskozi zvest: bil je obseden, strasten in usoden filmski zaljubljenec.

📷 Miha Fras - Babica gre na jug (Vinci Vogue Anžlovar, 1991)

26/11/2024

✨V novem tematskem KINU! 54✨

preberite besedilo Darka Štrajna, v katerem piše o poetiki in metafiziki upora in filmski umetnosti.

»Film je Ricciotto Canudo v desetih letih 20. stoletja označil najprej za šesto in potem za sedmo umetnost. Badioujeva opomba, zapisana približno sto let pozneje, tematizira pomen tega oštevilčenja, češ da je film »ena umetnost več«. Vsekakor pa je film že na začetku pomenil revolucionaren odgovor na eminentno vprašanje o tem, kaj je umetnost. V času, ko so stari odgovori na to vprašanje postali napačni ali neizčrpni, pa profesionalni esteti tega niso opazili, je film že bil evidenca konca koncepta umetnosti kot objekta nezainteresiranega pogleda. To pa poudarjeno ne pomeni, da film kot umetnost ne participira v istem polju kot vseh ostalih šest umetnosti. Ena od ključnih tem vse umetnosti je upor, in to vsaj že od antične poezije in dramatike naprej. Upor je pojem nepreštevnih označevalcev, ki jih v zadnji instanci opredeljujeta ideologija in politika, psihologija pa kot zvrst obeh.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino

24/11/2024

✨V najnovejši tematski izdaji KINA! 54✨

Andrea Zabric obravnava uporniški pristop čilenskega režiserja Raúla Ruiza k ustvarjanju in razumevanju filmske umetnosti. Članek sledi njegovemu prepričanju, da podobe in slike prenašajo pomen neodvisno in nesorazmerno v primerjavi z besedami, kar osvobaja pripovedne strukture. Tovrsten pristop gledalki nudi izkušnjo, kjer fikcija izziva in se povezuje z resničnostjo, z morebitnim stvarnim učinkom. Ruizova dela so bogata z elementi folklore, mitologije in političnega komentarja, pri čemer se sanje, rituali in vsakdanji dogodki prepletajo v kompleksen filmski jezik. Njegovi filmi se upirajo poenostavitvi pripovedi, osredotočeni na osrednji konflikt, ter vabijo gledalstvo, da se aktivno in razmišljujoče vključi v vsebino filma.

»Ali se film uči prizorov od nas ali se mi učimo od njega? Življenje kot v filmu in film, izrezan iz življenja. Ti dve soodvisni in neizključujoči se stališči se zbližata v odnosu do besede: jezik jima ne pride do živega. Medtem ko si ubesedovanje prizadeva razkriti vzroke naših dejanj, ustvarjanje avdiovizualnih tokov te vzroke zapleta v melange sanj, prepričanj in obredov. Smrt oziroma njena kulturna mani- festacija – pogreb – je ena izmed mnogih primernih figur za »čarovnijo« filma ali življenja. Tradicionalni obred krščanskega pokopa zasuče čas v prostor, uvaja alegorije ter univerzalno dejstvo razpada telesa povzdiguje v metafizično komunikacijo z višjim – pokojnikom in njegovimi duhovnimi varuhi. Pogreb vabi zapletenost na ples.«

Cleo Kino

22/11/2024

✨V najnovejši tematski izdaji KINA! 54✨

Vid Bešter piše o dokumentarnem filmu 1489 armenske režiserke Šogakat Vardanjan. Preko sopostavljanja prizorov v filmu z izjavami režiserke v intervjujih analizira režiserkine pristope in izbire. Posebno pozornost namenja vprašanju konstrukcije učinka neposrednosti v filmu in dilemam, s katerimi se ob tem sooča gledalec. Analizo sklene z ugotovitvijo, da sta logika zbiranja in logika montaže sledili različnim strategijam in proizvedli različna učinka.

»Dokumentarni film 1489 (2023), ki smo si ga lahko ogledali na letošnjem Kino otoku, ni sam po sebi nič posebnega. To ni film, ki bi spreminjal naše razumevanje filmskega medija, odkrival nova izrazna in narativna sredstva in prijeme oziroma se kako drugače ukvarjal sam s sabo. No, po pravici povedano, 1489 niti ne poskuša premikati meja ‒ Šogakat Vardanjan, avtorica filma, ni izučena filmarka in vprašanja filmske obrti in umetnosti njenega filmskega prvenca ne obremenjujejo.«

Cleo Kino

20/11/2024

✨V najnovejši izdaji KINA! 54✨

preberite prispevek, ki ga je napisala Ana Šturm v kontekstu upornega duha iranske kinematografije. Obravnava filmski esej scenaristke in režiserke Farahnaz Šarifi Moj ukradeni planet (Sayyareye dozdide shodeye man, 2024). Film, ki je nastajal v izgnanstvu v Nemčiji, prikazuje režiserkin intimni upor proti vladajočemu režimu in številne izzive, s katerimi se spopada njena domovina, ujeta v neskončno kolesje opresije in nasilja. Šarifi podrobno beleži in spotoma ves čas tudi (samo)reflektira politično zgodovino Irana, od islamske revolucije do današnjih dni, ter na ta način afirmira lastni ali, bolje rečeno, alternativni narativ države, ki se razlikuje od tistega, ki ga vsiljuje uradna zgodovina.

»Pogled filma Moj ukradeni planet se ne izogiba odgovornosti do realnega. Skrben je do tistega, kar gleda, in do tistega, kar prikazuje. Skrben pogled, kot ga definira Nancy, je »trenutek, ko skozi metodo in naključje realno postane navzoče«. Film Farahnaz Šarifi je najlepši zgled tega, kako postopati – kot v uvodniku revije Maska, posvečene metodologijam, taktikam in strategijam, zapiše urednica Pia Brezavšček – »če si želimo umetnost ali družbo, ki naj bo vključujoča, skrbna, sočutna, pravična, nehierarhična, odpuščajoča, pogumna in tako naprej (vstavi poljubno vrednoto)«. Če si, skratka, želimo prenove sveta.»

Na spletni strani se lahko na KINO! tudi naročite! https://e-kino.si/narocanje/

Cleo Kino

18/11/2024

✨V najnovejši tematski izdaji KINA! 54✨

Muanis Sinanović predstavlja šest dokumentarnih filmov iz različnih obdobij tega stoletja, ki obravnavajo različne vidike okupacije palestinskega ozemlja: trpljenje civilistov, kolektivno kaznovanje, uničevanje bivalnih prostorov, nasilno preprečevanje protestov, mučenje protestnikov, uničevanje kulturne dediščine, vpliv na duhovno in psihološko življenje prebivalcev, obenem pa tudi učinke indoktrinacije in nasilja na same okupatorje, od mladih ameriških Judov do predstavnikov tajnih služb.

»Začeli bomo z dokumentarcem Dženin, Dženin (Jenin, Jenin) iz leta 2002, ki je v zmanjšani ločljivosti zastonj dostopen tudi na YouTubu. Gre za izjemen gverilski izdelek palestinskega igralca Mohameda Bakrija. Po dveh terorističnih napadih na ozemlju Izraela je izraelska vojska vdrla v slovito begunsko taborišče Dženin in hkrati novinarjem preprečila dostop na lokacijo. Hitro so se pojavili sumi, da se v taborišču odvija pokol. Bakri je protestiral na obrobju zapečatenega naselja s svojim kolegom, ko je vojska streljala na protestnike in kolega ranila. Odločil se je, da v roke vzame kamero in se v Dženin pretihotapi. Posnel je pričevanja in pogovore z ljudmi, ki nas z izjemno intenzivnostjo navdajajo tudi danes. Med njimi tudi pogovor z deklico, ki razglaša, da se vojakov ne boji in da bodo Palestinci živeli ponosno kot orli in umrli pokončno kot levi.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino

16/11/2024

✨V novem KINU! 54✨

preberite besedilo Tine Krašovic, v katerem piše o filmu Tišina razuma (Šutnja razuma, 2023). Delo je forenzični filmski esej filmske raziskovalke Kumjane Novakove, ki ga sestavljajo različne forenzične arhivske modalitete (video in avdio posnetki, fotografije, transkripti) iz sodnih postopkov proti vojnim zločinom spolnega nasilja v Foči. Metodološka zasnova filma je performativno raziskovanje, »kinematografsko ponovno arhiviranje forenzičnega gradiva«, ki brez posameznikove intervencije in interpretacije ostaja zunaj političnega in družbenega prostora. Avtorica izhaja iz koncepta mitologizacije grozljivega, kot ga razume Hannah Arendt. V tej luči film o vojnih spolnih zlorabah spregovori kar najbolj neposredno, torej skozi »gole« podatke sodnega arhiva, in oblikuje trdno stališče, da grozljive izkušnje žensk niso nepredstavljive in mitološke, temveč resnične. Tovrstna reprezentacija arhivskega gradiva se vzpostavlja kot nasprotje normaliziranemu nasilju in z njim povezanim družbeno-kulturnim prepričanjem.

»Vojni zločini spolnega nasilja v Foči so pravzaprav nevidna, skrita dejanja v kontinuumu strukturnega, simbolnega in normaliziranega nasilja. Spolne zlorabe ostajajo obrobni del vojaških praks, ki se vršijo na javnih prostorih, v primeru vojne v Bosni in Hercegovini so bili ti javni izrazi nasilja v imenu vojne tudi medijsko dokumentirani in redno predvajani na televizijskih ekranih in radijskih sprejemnikih. Vojna kot posledica strukturnega nasilja, ki izhaja iz specifičnih obsežnih zgodovinsko ugnezdenih politično-ekonomskih (institucionaliziranih) silnic, pa za seboj pušča opustošenje, ki je navadno najbolj izrazito med družbeno najranljivejšimi skupinami.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino

14/11/2024

✨V najnovejši izdaji KINA! 54✨

Oskar Ban Brejc piše o vlogi tišine v filmih Stana Brakhagea. Prvi del besedila pregleduje Brakhageev prelom z uporabo zvoka v filmih; drugi del skuša z razmislekom o naravi zvoka in podobe (prek dela Christiana Metza, Michela Chiona in Adriane Cavarero) pokazati, kako so nekatere ontološke lastnosti zvočnosti ključnega pomena za Brakhageevo raziskovanje vizualnega.

»Sam Brakhage naj bi se, razočaran nad dejstvom, da se med brezzvočnimi projekcijami njegovih filmov v dvorani neizbežno sliši projektor, spraševal, ali se je s pričakovanjem, da bodo filmi projicirani v čisti tišini, motil. Je Brakhageev projekt brezzvočne projekcije torej na splošno zmoten oziroma nedosegljiv? Brezzvočnost ne more nikoli postati absolutna, temveč je vselej prekinjana z zvoki stolov, križanja nog, neumornim projektorjem in z drgnjenjem tkanin ob naslonjala. Brakhageeva tišina je tako izjemno krhka: kakor lahko pomeni popolno zatopljenost v podobo, ki je nenadoma ne obdaja več niti zrak, po katerem bi se lahko širil zvok, je lahko tudi neverjetno invazivna in za podobo niti malo nevtralna, temveč morda celo ogrožajoča.«

Na spletni strani se lahko na KINO! tudi naročite! https://e-kino.si/narocanje/

Cleo Kino

12/11/2024

✨V najnovejši tematski izdaji KINA! 54✨

Robert Kuret piše o zvoku v filmih Davida Lyncha, za katerega pravi, da je ključen že vse od začetka, predvsem ker je bil režiser z Eraserheadom (1977) eden od pionirjev uporabe industrijskih zvokov, šumov, nizkofrekvenčnega drona in ostalega, s čimer je zgradil zvočno krajino namesto klasičnega soundtracka. V članku raziskuje povezanost njegove uporabe zvoka z vlogo fantazme, njenega prečenja in prebujanja subjektivitete, ki jo Lynch poudarja tudi z zatikom samega medija, tako na nivoju zvoka kot na ravni podobe.

»V Lynchevih filmih naj bi obstajalo zgolj nekaj minut "čiste tišine", sicer njegove krajine stalno prevevajo ambientalni zvoki, ki nakazujejo določene napetosti in kjer sta najpogostejša zvoka industrijske mašinerije in elektrike. Zdi se, da intenzivnosti, ki jih izkušajo njegovi liki v diegetskem svetu, izkuša tudi sam medij: slika se v Eraserheadu popolnoma presvetli, zvok v Notranjih zadevah cvrkuta, kot da je v kablih ali zvočniku prišlo do kratkega stika. Intenzivnost, s katero se srečajo njegovi liki, Lynch upove tako, da v zvočno in vizualno krajino pripelje sam medij, kot da bi se ta pregrel v prevajanju informacij.«

Več o najnovejši ediciji KINA! si lahko preberete na spletni strani, kjer se lahko na revijo tudi naročite. https://e-kino.si/narocanje/ 🍉🍉🍉

Cleo Kino