SLO časi, kraji, ljudje

22/09/2024

🩺 Gregor Voglar, začetki carskega zdravnika 👑

Zgodba Gregorja Voglarja (1651–1717) je zgodba družbenega vzpona in vstopa v "beli svet" v času, kar je bilo za tiste, ki jim plemiško poreklo ob rojstvu ni bilo dano, nekaj zelo redkega. Rojen je bil v nekoliko premožnejšo kmečko družino v Naklem pri Kranju, sredi 17. stol., v času, ko so obstoj same Avstrije ogrožali Turki, živel je v času razcveta baroka, v času velike razširjenosti čarovniških procesov in občasnih izbruhov kuge, skratka v Evropi, ki je bila zelo daleč od "modernosti".
Po končani Celovški jezuitski gimnaziji, je na Graški in Rimski univerzi, želji staršev navkljub, ki so želeli duhovnika, študiral medicino in pri 29 letih dosegel naziv doktor splošne medicine. Na Štajerskem se je brez dvoma izredno izkazal pri zatiranju kuge, saj so ga prav štajerski stanovi leta 1688 predlagali cesarju Leopoldu. Svetorimskega cesarja je namreč za zdravnike prosil r***i car Peter I. Veliki, z namenom, da bi skrbeli za carjevo družino in plemiško elito in modernizirali Rusijo po evropskem vzoru. Tako je kmečki sin iz Naklega leta 1689 prispel na oddaljen carjev dvor.
Tam je delal v zahtevnih pogojih in razgibanosti v njegovem življenju ni manjkalo, vendar več o tem naslednjič.

📩 Več o Voglarju preberite v najnovejši reviji SLO v članku Jurija Kurilla:

19/09/2024

🔔 NOVA, 44. številka revije SLO je tukaj! 🔔

Naročite svoj izvod: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

16/09/2024

Od kmečkega sina prek diplomacije do barona! 📈
16. septembra 1914, pred natanko 1️⃣1️⃣0️⃣ leti je umrl Josef Schwegel (1836-1914), najuspešnejši Slovenec v Avstro-Ogrski diplomaciji.

Josef Schwegel ali Jožef Žvegelj se je rodil 29. 2. 1836 v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Kljub priimku in poreklu davnih prednikov, pa je bila njegov materni jezik slovenščina. Po šolanju v Beljaku in Ljubljani je nadaljeval s študijem na Dunaju. Zanimalo ga je veliko stvari; objavljal pesmi in članke v slovenščini skupaj z bodočimi slovenskimi literati, želel študirati medicino, na koncu pa končal Orientalsko (danes diplomatsko) akademijo. V letih 1859-1879 je bil na konzulatu v Aleksandriji, kjer je pomagal pri cesarjevem obisku Egipta, bil je vodja trgovskega oddelka na veleposlaništvu v Konstantinoplu, bil je de facto minister za zunanjo trgovino monarhije in postal primarni kandidat za ministra za zunanje zadeve. 1878 je sodeloval na Berlinskem kongresu, kjer so razdelili Balkan, za njegovo službo ga je Franc Jožef nagradil z dednim baronskim nazivom. 1879 pa ga je pripadnost napačni stranki odnesla s političnega vrha in je preostanek kariere posvetil kranjski deželni politiki, kjer ima velike zasluge za Bohinjsko in Kamniško železnico. Pred natanko 110. leti pa je brez otrok umrl na svoji graščini Grimšče pri Bledu.

12/09/2024

✒️Pismenost in demografija naših dežel 2. del - Kranjska in Primorska

Avstro-Ogrska statistika iz leta 1880 nam za Kranjsko prikazuje sledeče podatke o pismenosti. Na Kranjskem je tega leta živelo 477.607 prebivalcev, med njimi je 447.366 navedlo slovenščino kot svoj občevalni jezik, kar Kranjsko s 94% naredi "najbolj slovensko" deželo monarhije. Popolnoma pismenih (branje in pisanje) je bilo 26%, popolnoma nepismenih pa kar 54%. Slika pa seveda ni homogena za celotno deželo. V Ljubljani, ki je štela takrat 26.284 prebivalcev, je bilo 65% popolnoma pismenih, medtem ko isti podatek za Žužemberk prikazuje le 10% pismenost.

V Avstrijskem primorju, ki je segalo od Bovca do Lošinja je živelo 816.707 prebivalcev, od teh 328.981 Slovencev (40%). Tu je bila popolna pismenost 29%, medtem ko je bilo popolnoma nepismenih kar 63%. Razlike med okraji pa so bile tudi tukaj in med Slovenci Posočja in Krasa je bil nepismenost pri 55%.

Kaj to pomeni v primerjavi? V mestu Dunaj so ob isti raziskavi zabeležili kar 82% popolno pismenost, na deželni ravni pa je bila najvišja v Predarlski (Vorarlberg) in pa v razvitih Spodnji Avstriji in na Češkem. V celotni avstrijski polovici cesarstva je bilo popolnoma pismenih 49% prebivalstva, kar vse "slovenske" dežele postavlja močno pod povprečje. Pismenost je, kljub manj podrobnim podatkom, kot so tej iz leta 1880, brez dvoma do razpada monarhije naraščala in se bližala 90%. V novi državi pa se je umeščenost slovenskih dežel glede pismenosti močno spremenila - postali smo najbolj pismeni v Kraljevini Jugoslaviji (glej sliko).

09/09/2024

8. september je od leta 1967 svetovni dan pismenosti. Kako je bilo s pismenostjo v naših deželah s koncem 19. stoletja? (1. del - Štajerska in Koroška)

Avstro-Ogrska statistika iz leta 1880 prikazuje zanimive podatke o pismenosti. Štajerska je bila s 54% popolnoma pismenih najbolj pismena od "slovenskih" dežel. Hkrati pa je bilo še vedno med 1,213.597 prebivalci (od teh 388.419 Slovencev), kar 37% popolnoma nepismenih. To v c.kr. terminologiji, kjer so posebej spraševali po zmožnosti ali branja ali pisanja, pomeni, da niso znali ne enega, ne drugega. Omeniti pa je treba, da je bila nepismenost v okrajih, kjer je prevladovalo slovensko prebivalstvo, še višja. V Slovenjgraškem okraju, naprimer, je bila popolna nepismenost 57%, v Celjskem pa 51%.

Podobne statistike so tudi za Koroško. Med 348.730 prebivalci, od teh 102.252 Slovencev, je bilo 47% popolnoma nepismenih in 45% popolnoma pismenih. Žal pa se tudi na Koroškem ponovi vzorec večje nepismenosti v podeželskih, slovensko govorečih okrajih. Najbolj "slovenski" okraj Koroške Velikovec (Völkermarkt), je imel kar 67% nepismenih. Večja nepismenost pa sploh ni vezana na nacionalno pripadnost, ampak le na dejstvo, da je pismenost na podeželju, posebej pa v gorskih in bolj odmaknjenih predelih, strmo padla, kar pa velja tudi za popolnoma nemško govoreče predele.

Foto: statistika števila govorcev po okrajih za Štajersko

05/09/2024

🤔Bi uganili kaj se je zgodilo na današnji dan pred točno 1630 leti? Ni najlažje izračunati, kaj?

5. in 6. septembra 394 se je na današnjih slovenskih tleh odvijala bitka pri Frigidu. Kljub temu, da veliko podrobnosti o bitki ne vemo, pa lahko z gotovostjo rečemo, da je bil to eden od pomembnejših spopadov na našem ozemlju kadarkoli. Sploh ne zaradi tega, ker bi bitka zahtevalo veliko žrtev (njihovega števila niti ne poznamo), niti ne zaradi njenega neposrednega pomena, temveč zaradi ogromnega vpliva, ki ga je njen izid imel na zgodovino. Šlo je namreč za eno od dveh najpomembnejših bitk za uveljavitev krščanstva v Zahodnem Rimskem cesarstvu. Po porazu poganov so mnoge vplivne poganske družine Rimskega senata, sprejele krščanstvo, saj so rezultat bitke sodobniki videli kot posledico Božjega posredovanja. Široko sprejeto je, da se je bitka odvila nekje v Vipavski dolini, morda v bližini Vrhpolja pri Vipavi, vendar pa arheoloških ostankov zaenkrat še niso našli. Zanimivo pa pripisovanje velikega pomena tej bitki ni stvar modernega zgodovinopisja. Že Valvasor jo je opisal v Slavi vojvodine Kranjske, kjer jo je tudi upodobil na bakrorezu (fotografija v objavi).

02/09/2024

1️⃣1️⃣0️⃣ let Avstro-Ogrskih porazov v Galiciji

Po enomesečnem obdobju manjših obmejnih spopadov med Rusijo in Avstro-Ogrsko (28. julij do 23. avgust 1914), se je konec avgusta začela velika bitka v Galiciji. Na današnji dan, 2. septembra, pa je p***o glavno mesto dežele Lemberg, današnji ukrajinski Lviv.

Kje oz. kaj sploh je Galicija? Ne glede na podobno ime, nima kronska dežela Galicija popolnoma nič skupnega, tudi etimološko ne, z Galicijo v Španiji. Danes te "avstrijske" Galicije ne bomo več našli na zemljevidu, saj je deljena med jugovzhodno Poljsko in zahodno Ukrajino. Bitka za Galicijo je za Slovence pomembna iz dveh razlogov; Največ slovenskih vojakov, ki jih je služilo cesarju ob začetku vojne, se je znašlo v kaotični neuspešni obrambi te ravninske prostrane pokrajine. Tam so bili zdesetkani s strani ruskega topništva in usodne nepripravljenosti habsburške vojske na moderno vojno. Slednje pa je tudi druga točka pomena teh spopadov, namreč monarhija je v manj kot mesecu spopadov izgubila skoraj pol milijona mož, skupaj z izurjenimi nižjimi častniki, katerih izgube nikoli niso več nadoknadili.

Foto: avstro-ogrski vojak leta 1914 (Landwehr/domobranci), takšni kot so množično izgubljali življenja na poljih Galicije

29/08/2024

☢️ 29. avgust, svetovni dan proti jedrskim poskusom ❗❓

Prav ste prebrali, 29. avgust je bil leta 2009 z resolucijo Generalne skupščine Organizacije združenih narodov imenovan za svetovni dan proti jedrskim poskusom. Ampak zakaj ravno ta dan?

29. 8. 1949 je Sovjetska zveza preizkusila svoje prvo jedrsko orožje, s čimer se je začela nuklearna oboroževalna tekma med njimi in prvo jedrsko silo ZDA. Ta je svojo prvo atomsko bombo že preizkusila 16. julija 1945 in tako imela leta prednosti v vojaških zmogljivostih pred ostalimi, nenazadnje tudi pred Sovjetsko zvezo, kar je postajalo vse pomembnejše. Sovjetska zveza je takoj po ameriški uporabi tega orožja proti Japonski v dveh napadih avgusta 1945, mrzlično pospešila svoje poizkuse in razvoj orožja. Tega so močno pospešili podatki, ki so jih pridobili prek vohunov iz ameriškega programa. Tako so pridobili jedrsko orožje pet let prej, kot so to predvidevali na zahodu in tudi prvi poskus, je sledil preizkušenemu zgledu, ki je štiri leta pred tem razdejal Nagasaki. Tako pa so tudi ZDA ponovno pospešile razvoj in začela se je oboroževalna tekma proti vse močnejšim in bolj uničujočim orožjem.

Foto: prvi poskus sovjetske bombe RDS-1, 29. 8. 1949

25/08/2024

🧐 Čeprav verjamemo, da vam je zgodovina slovenske državnosti dobro poznana, pa vam obljubljamo, da katere od 5 zanimivosti gotovo še niste slišali. Napišite v komentarje katerega dejstva niste poznali ❗👇

1. Karantanija je prva trajnejša slovanska državna tvorba na našem ozemlju, katere prebivalci, Karantanci, so predniki današnjih Slovencev. Ali ste vedeli, da je kljub temu, da je svojo samostojnost izgubila že leta 828 in bila postopoma vse bolj germanizirana, ohranila običaj ustoličenja deželnega kneza v slovenskem jeziku vse do leta 1414, ko je bil ustoličen Habsburžan Ernest Železni?
2. Ali so bile prve natisnjene besede v slovenščini prve besede Trubarjevega Abecednika in Katekizma? Ne! To so bile na letaku nemških kmečkih upornikov zapisane slovenske besede “stara pravda” in geslo “le vkup le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna”.
3. Čeprav je bila beseda Slovenija za ozemlje, kjer živijo Slovenci med ljudstvom gotovo uporabljena že prej, pa je njena najstarejša dokazana uporaba v Vodnikovem pismu s 13. oktobra (listovgnoja) 1810.
4. Peter Kozler, ki je želel s svojim zemljevidom v duhu prebujanja slovenstva kot političnega programa pokazati “kako dalječ beseda slovenska seže”, je bil kljub zagretosti za slovensko stvar nemškega, kočevarskega rodu.
5. Znana Majniška deklaracija ima manj, oz. praktično nepoznano “mlajšo sestro” v Slovenski deklaraciji. To je bila deklaracija najmočnejše predvojne stranke SLS (Slovenska ljudska stranka) leta 1932, v kateri so od kralja terjali priznanje slovenskega imena, zastave, etnične skupnosti, finančne samostojnosti ter politične in kulturne svobode.

📩 Več o tem preberite v najnovejši reviji SLO v članku Helene Janežič iz Narodne in univerzitetne knjižnice: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

22/08/2024

1️⃣6️⃣0️⃣ let ženevskih konvencij❗️📜

Na današnji dan, 22. avgusta 1864 so v švicarskem mestu Ženevi podpisali prvo ženevsko konvencijo. Ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na bojišču, kot se imanuje s celotnim (za konvencije značilnim) imenom je prva v seriji konvencij, ki postavljajo pravila vojne. Tesno so povezane z zgodbo nastanka Mednarodnega odbora Rdečega križa in zgodbo Henrija Dunanta, ki je doživel trpljenje ranjencev, ki sta jih vojski Avstrije in Francije po bitki pri Solferinu leta 1859 zapustili na bojišču. Z namenom zagotavljanja minimalne humanosti v vojni, so davnega leta 1864 z namenom večjega upoštevanja zapisali načela t.i. civiliziranega vojskovanja. Ta konvencija v prvotnih “skromnih” desetih členih določa še danes veljavna načela. Takšna, ki jih danes predvsem ob dogodkih v Gazi pogosto zasledimo, so zaščitenost bolnišnic, ki ne smejo biti tarče nasprotnika, razen če se jih zaseda vojaška sila, zavezanost vseh, da poskrbijo za ranjene, in sicer ne glede na to komu pripadajo... Navsezadnje pa je bila 1864 uvedena tudi najbolj znana določa; oznaka rdečega križa na belem ozadju. Dvanajstim prvotnim podpisnikom prve ženevske konvencije so se v preteklih 160 letih pridružile vse mednarodno priznane države sveta. Kljub žal pogostim kršitvam konvencij, pa zanje vseeno velja, da “večina akterjev večino časa upošteva večino pravil”.

Foto: originalni izvod ženevske konvencije spravljen v Bernu v Švici, vir: Wikipedija

20/08/2024

“Vojna je pekel, edina hujša stvar od nje je državljanska vojna” je izjava generala iz ameriške državljanske vojne Williama T. Shermana (1820–1891).

Kljub mnogim izrazom, ki izhajajo iz bogate dediščine antične Grčije, pa je izraz državljanska vojna tako vsebinsko, kot tudi etimološko “iznajdba” Rima. Latinsko poimenovanje za tak tip spopada, ki je bil za antični Rim zelo tipičen (že od njegovih mitskih začetkov spopada med bratoma Romulom in Remom) je skovanka bellum civile. Ta izraz, ki pomeni spopad med med člani iste skupnosti ali med državljani iste države so prevzeli praktično vsi jeziki, civil war, Bürgerkrieg, navsezadnje tudi naš pojem državljanska vojna. Skupna značilnost vsem državljanskim vojnam je ta, da prenehanje spopadov nikoli ne konča konflikta, ki je to vojno začel na prvem mestu. Tako je Charles de Gaull (1890–1970), ki je kot voditelj francoskega odpora proti nemški okupaciji, tekom katerega je tudi prišlo tudi do ideoloških spopadov med francoskimi uporniki, glede državljanskih vojn izjavil: »Vse vojne so slabe, toda državljanske vojne, v katerih so v jarkih na obeh straneh bratje, so neoprostljive, ker se, ko se vojna konča, ne rodi mir.« Tudi pri nas je v že tako hudih letih druge svetovne vojne, nacistične politike in okupacije hkrati potekala tudi državljanska vojna. Tako kot je za tovrstne spopade značilno, pa ob koncu nikakor ni prinesla pomiritve – vprašanje spomina in obeleževanja tega obdobja se je zgolj zamrznilo do časa demokratizacije konec osemdesetih, začetka devetdesetih let 20. stoletja, ko je politična situacija diskurz o tem ponovno omogočala.

📩 O poteku spominjanja in pozabljanja na državljansko vojno pri nas preberite v članku dr. Aleša Mavra v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

SLO časi, kraji, ljudje - slovenski zgodovinski magazin
/Slovenian history magazine

16/08/2024

📆 Danes 17. avgusta obeležujemo Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom!

Na današnji dan pred 105. leti se je Prekmurje uradno po določilih Pariške mirovne konference pridružilo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pogosto se spregleda, kako močno ločen je bil ta del Slovenije skozi zgodovino. Pri oblikovanju zgodovinskih dežel od 11. stoletja dalje, (v kronološkem zaporedju) Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške, je bilo Prekmurje v popolnoma drugem političnem sklopu, saj se je razvijalo pod okriljem Ogrske, oz. dežel krone Svetega Štefana, kakor se jo je pogosto imenovalo. Te dežele niti niso bile del Svetega rimskega cesarstva in tudi ne Notranje Avstrije. Medtem ko je bila npr. Kranjska že 200 let Habsburška, se ji je Prekmurje ta pridružila šele leta 1526. Še celo v 19. stoletju, ko so deželne meje zaradi narodne zavesti pripadnosti precej omehčale, je Prekmurje ločevala resnična meja. Pripadalo je namreč Translajtaniji, to je Ogrski polovici Avstro-Ogrske in tako je bilo precej ločeno od procesov, ki jih danes poznamo kot slovensko zgodovino. Toliko več pa je pomenila resnična združitev, ki se je začela z nenasilno vojaško zasedbo 12. avgusta in s predajo Prekmurja civilni oblasti pet dni kasneje, kar pa obeležujemo z današnjim praznikom.

Foto: Časopis Slovenec, dLib

13/08/2024

Ste že slišali za Brege❓ Nič hudega če niste... 😀

Mikrozgodovina je zgodovinski žaner, kjer se osredotočimo na nek specifičen zgodovinski dogodek, običajno časovno in krajevno precej omejen. Kljub njegovi majhnosti, pa lahko še vedno nosi poteze nekega širšega zgodovinskega dogajanja in so pogosto zelo plastično predstavljeni. S takim pristopom se dr. Jernej Rihter loteva dogajanja v vasi Brege na Krškem polju med drugo svetovno vojno.
Brege se nahajajo manj kot deset kilometrov južno od Krškega, med Savo na severu in avtocesto Ljubljana-Zagreb na jugu. Brege so bile pred vojno majhna, povsem agrarna obcestna vas z 250 prebivalci, ki so se ukvarjali predvsem z živinorejo. Ko pa je v središču vasi 15. maja 1945 odjeknila silovita eksplozija, ji je bilo priča le nekaj njenih vaščanov, natnčneje dve družini. Kje so bili ostali prebivalci? Kaj se je zgodilo z njimi?
Ta majhna vas je bila priča nemške demografske politike, po kateri so vse razen dveh družin izselili v interniranska taborišča, medtem ko so se v njihove domove naselili Kočevarji. Njim so nacistične oblasti namreč dodelile hiše in vselili so se tako hitro, da so se še utegnili srečati z njihovimi “starimi” lastniki. Ti so bili odpeljani daleč stran v internacijo, nekateri celo v današnjo Francijo. Junija 1945, ob povratku v od vojne razdejane domove, pa so se stari in novi prebivalci spet srečali in kar je zanimivo, brez sovraštva. Celo sobivali so in ko so se Nemci izselili, so jih o srečnem prihodu na nov dom v ZDA, tudi obvestili.

📩 Več o tem preberite v najnovejši reviji SLO v članku Dr. Jerneja Rihterja z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

09/08/2024

2x🥇 in 🥉 Prvi olimpionik pred stotimi leti 💪

Prejšnji teden ste lahko brali o prvem nastopu slovenca na olimpijskih igrah in o prvi medalji, ki pa ni bila zlata, zato čast prvega olimpionika ni pripadla sabljaču Rudolfu Cvetku, ampak telovadcu Leonu Štuklju (1898-1999). Štukelj ne potrebuje velikega uvoda, saj o njegovi prepoznavnosti verjetno dovolj pove dejstvo, da je bil razglašen leta 2000 za slovenskega športnika 20. stoletja. Rojen v Novem Mestu je že zelo zgodaj, kar je bilo za tisti čas in okolje nenavadno, izkazal talent za šport in sicer že od samega za telovadbo. S tem športom se je dobesedno ukvarjal celo stoletje. Začel je pri desetih letih, leta 1908 in na krogih, ki jih je imel doma, vadil do svoje smrti pri častitljivih 100 letih.
Pred točno 100 leti, leta 1924 je na olimpijskih igrah, ki so bile prav tako v Parizu, zablestel z dvema olimpijskima zlatima odličjema štirikrat pa se mu je bronasta medalja za las izmaknila. Zlato in dve bronasti medalji je dobil tudi na naslednjih olimpijskih igrah v Amsterdamu, skoraj zagotovljenim odličjem v Los Angelesu pa se je moral odpovedati, saj se Jugoslavija iger ni udeležila. V nabor olimpijskih kolajn pa je 1936 v Berlinu dodal še svojo prvo srebrno. Štukelj je vzporedno s svojo športno kariero bil tudi dobrodelno dejaven in doštudiral pravo, nekaj kar je danes v profesionalnem športu redko videno. Kratek čas od konca svoje športne kariere, konec 30. let, do nemške okupacije je opravljal sodniški poklic v Mariboru. Po vojni ni bil najbolj po všeči novi oblasti, tako da je bilo njegovo mesto med največjimi športniki ponovno odkrito v 90. letih, ko je bil simbol trdoživosti in zdravja. 1996 je bil pri 98 letih ponovno na olimpijskih igrah, vendar ne kot tekmovalec seveda. Udeležil se jih je kot častni gost, kot najstarejši še živeči olimpionik in navdušil mnogoštevilno publiko, med njo tudi takratnega predsednika ZDA Clintona.

Foto: Štukelj v Atlanti 1996 (Reuters)

06/08/2024

✨Čarovniški mojster iz Ljutomera 🧙‍♀️

Ljutomer je imel konec 17. stoletja, v času krvnega sodnika Löhrerja, imenovanega »čarovniški mojster«, morbidni naziv največjega središča čarovniških procesov v srednji Evropi. Čarovništva je obtožil 63 oseb, od tega 61 žensk in dva moška. 47 jih je bilo usmrčenih, večinoma zadavljenih, obešenih ali obglavljenih in nato sežganih na grmadi, štiri obtoženke so umrle v ječi med mučenjem, dve so prebičali in izgnali iz dežele, šest jih je bilo oproščenih, toda obsojenih na plačilo stroškov, dve ženski, ki sta se medsebojno obtoževali čarovništva, pa sta se pobotali in bili izpuščeni. V tej grozljivi statistiki se skrivajo z današnjega vidika grotskne obdožbe zločinov, ki so jih po večini že takrat smatrali kot plod zavisti, škodoželjnosti in hudobije in ne resničnega dela hudiča. Na primer Marino Sernec, ženo kmeta gostača, so 1685 obtožili čarovništva zaradi njene pomoči sokrajanom z zelišči in pa ker je pomagala dvema ženskama, ker sta ju njuna moža pretepala. Pet let kasneje pa je krvni sodnik sam obtožil več žena meščanov trga Ljutomer, kar pa je sprožilo odpor in posredovanje deželnih oblasti iz Gradca. Običajno je že sum čarovništva zadostoval za začetek procesa in smrt na grmadi. Največja tragika je bila, da so se tako sodniki in rablji kot “čarovnice” trudili za rešitev duše. Mučenje “čarovnice” je bilo namenjeno priznanju za rešitev njene duše in za to, da bi ovadila svoje tovarišice v čaranju in na čarovniških shodih. Po drugi strani pa obtoženke niso mogle priznati, kar se jim je očitalo, saj tega ne le da niso storile, temveč niti niso mogle storiti. Na čarovniških procesih so terjali od njih priznanja, da so se odrekle Bogu in stopile v službo k hudiču, česar kljub odrešitve nadaljnjih muk, saj bi umrle v laži in s tem priznanjem pogubile svojo dušo. Zato je število umrlih med mučenjem tako presenetljivo veliko, saj so bile prepričane, da ne smejo umreti v laži, če želijo, da bo njihova duša zveličana.

📩 Več o tem preberite v najnovejši reviji SLO v članku Saše Radovanoviča o čarovniških procesih v Ljutomeru: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

03/08/2024

⛪️ Večina cerkva, ki jih danes lahko vidimo v Sloveniji, pa naj bodo na prvi pogled še tako stare, niso tiste prvotne, ki so tam stale. Še več, mnogo cerkva je bilo prezidanih, dograjenih, porušenih in ponovno zgrajenih v novem umetnostnem slogu, nekatere pa stojijo celo na lokacijah, kjer so pred njimi stala predkrščanska svetišča - in to ne po naključju.

Na treh vzpetinah v Mislinjski dolini stojijo cerkve, katerih lokacije in celo izbira svetnikov, ki so jim posvečene, se ujema s slovanskim verovanjem. Tudi med njihovimi lokacijami je obredni kot 23,5° (več o tem v naši prejšnji objavi). Pod in/ali v bližini teh cerkva so arheologi odkrili zgodnjesrednjeveške ali pa še starejše ostanke, ki nedvoumno kažejo na njihovo vključenost v slovansko mitično pokrajino. Pri Sv. Martinu in Sv. Pankraciju (na fotografiji v objavi) so arheološke raziskave prinesle trdne dokaze o namembnosti teh krajev v predkrščanskem času. Pri Sv. Pankraciju so na velikem slovanskem pokopališču našli t. i. »ržen« kamen (mlinski kamen). Tak kamen bi se na grobišču težko znašel, če ne bi bil v slovanskem verovanju Perunov atribut. V podružnični cerkvi Sv. Jurija pa lahko sledi nekdanjih zgradb celo vidite. V cerkvi, ki ima sicer romansko zasnovo iz 2. polovice 13. stol. so ob menjavi tlaka v letih 1993 in 1994 pod vodstvom arheologinje Mire Strmčnik Gulič odkrili več stavbnih gradbenih faz. Temelji cerkve iz 9. ali 10. stol. so ponekod prekrili jame za stebre, kar kaže na obstoj še starejšega lesenega objekta, ki pa je bil najverjetneje še iz predkrščanskega časa. Vse to lahko vidite pod današnjo cerkvijo v revolucionarni konservatorski rešitvi arhitekta Milana Kovača, ki je takšno rešitev kasneje uspešno uporabil na Kitajskem, v mavzoleju glinenih vojščakov v Han Jang Lingu.

📩 Več o kontinuiteti svetih krajev in mitični pokrajini preberite v članku Saše Djura Jelenko in Brigite Rajšter iz Koroški pokrajinski muzej v najnovejši reviji SLO: https://www.druzina.si/revija/slo-slovenski-zgodovinski-magazin

31/07/2024

🤺Veste, da je sabljanje olimpijski šport? Ali veste, da je prvi slovenski udeleženec in hkrati tudi prvi dobitnik olimpijske medalje nastopil v tem športu?🥈

Danes, 31. julija, poteka tekmovanje za olimpijska odličja v ekipni moški sablji, v disciplini v kateri se je prvi slovenec udeležil olimpijade in hkrati tudi prvi slovenec z olimpijsko medaljo. Rudlof Cvetko (1880-1977), rojen v Sežani, se je po končani gimnaziji kot številni njegovi vrstniki, odločil za življenjsko pot poklicnega častnika v cesarski in kraljevi vojski Avstro-Ogrske. Na kadetnici v Trstu se je že na prelomu stoletja izkazal kot izvrsten sabljač, kar je začelo njegovo celo življenje spremljajočo strast. Sabljanja mladih oficirjev niso učili iz športnih namenov, ampak je takrat in do prve svetovne vojne veljalo še kot nujna vojaška veščina, ki pa se je na frontah leta 1914 leta izkazalo kot popolnoma zastarel način vojskovanja. Hkrati pa je bil to čas nastajanja modernega športa in sabljanje je skupaj s še dvema vojaškima disciplinama, z jahanjem in streljanjem, postalo šport – celo olimpijski, saj so v sabljanju tekmovali že na prvih modernih olimpijskih igrah 1896. Cvetko se je v letih 1904-06 kot vojaški trener izpopolnil za disciplini floret (točke se pridobi z zabadanjem) in sablja (sekanje). 1912 se je prek avstrijskega vojaškega prvenstva uvrstil v olimpijsko reprezentanco Avstrije, druga polovica, Ogrska, je namreč imela svojo. Prav proti svoji “sesterski” ekipi pa so izgubili v finalu petih modernih iger v Stockholmu. Po neuspešni upokojitvi zaradi vojne in služenju na vzhodni fronti 1917, se je športnemu sabljanju Cvetko popolnoma posvetil šele po vojni, kot trener v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani. Daleč v svojo visoko starost 97. let, ki jih je dočakal, se je ukvarjal s treniranjem sabljanja in leta 1936 so se slovenski sabljači drugič in zadnjič do vključno danes, udeležili olimpijade. Stari sabljači ga še danes ohranjajo v lepem spominu kot športnika in trenerja, ki ga mentaliteta cesarsko-kraljevega častnika ni nikoli zapustila.

Foto: Rudolf Cvetko kot oficir 16. Bjelovarskega pred olimpijado in Cvetko kot trener

28/07/2024

📆 Na današnji dan pred 110. leti so prebivalci vseh dežel 53 milijonske Avstro-Ogrske vse od ravnic Galicije in Bukovine v današnji Ukrajini, do Tržaškega zaliva, Dalmacije in Predarlske na Švicarski meji, brali cesarjev manifest, ki jim je sporočal, ne glede na to v katerem od 9 jezikov so ga brali, eno - VOJNA!
Vojna napoved Avstro-Ogrske Srbiji 28. julija 1914 pomeni konec julijske krize, tj. intenzivnih pogajanj med zaveznicami glede podpore v primeru vojne in tudi preračunavanja odzivov druge strani. To je bil zgolj diplomatski in strateški aspekt, v monarhiji pa je vsaj tako pomembno vlogo igrala tudi domača politična realnost. Skoraj en mesec je preteklo od atentata v Sarajevu, do trenutka so v zapletenem uradniškem in političnem sistemu monarhije končno pripravili odziv, na katerega so pristali vsi ključni akterji: cesar, zunanje ministrstvo, generalštab in ogrska vlada. To je bil 23. julija postavljen ultimat Srbiji z 48 urnim rokom za notifikacijo pristanka nanj. Še pred njegovim iztekom pa so se izgubili upi za lokalno vojno, srbska največja zaveznica Rusija je namreč že 24. julija izvedla mobilizacijo in vojna v Evropi je bila neizbežna, saj je Nemčija v primeru vojne z Rusijo obljubila svojo podporo.

Vir slike: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

26/07/2024

✨Bi verjeli, da je staroslovanska mitska pokrajina nekaj resničnega ❓

V prispevku v najnovejši številki revije SLO avtorici Saša Djura Jelenko in Brigita Rajšter iz Koroški pokrajinski muzej predstavljata staroslovansko verovanje in njihovo mitsko pokrajino v Mislinjski dolini. Jedro slovanske mitologije in verovanja je predstavljalo ravnovesje med božansko trojico Perunom, Velesom/Jurijem in Mokoš/Maro. To predstavo so umeščali tudi v prostor, kjer so bivali in zemljo, od katere so živeli. Najvišjo točko v mitični pokrajini zavzema vrhovni bog Perun, povezan z nebom, soncem in gromom. Njegovi atributi so mlinski kamen, kamnita strela in hrast. Drugo, nižje ležeče mesto zavzema Perunov moški mitični nasprotnik Veles, bog podzemlja, pogosto upodobljen kot zmaj ali kača. Tretjo točko pa povezujemo z ženskim božanstvom, s Perunovo hčerjo Mokoš. Kot boginja plodnosti predstavlja po eni strani mokroto, dolino, noč in smrt, po drugi strani pa tudi ogenj, gorski vrh in življenje (rojstvo). Ta tri božanstva so umeščali v trikotnik (poglej sliko v objavi), kjer je bil ključen kot 23,5°, ki je posledica nagnjenosti zemeljske osi od pravokotnice na ravnino njene krožnice okoli sonca. Določili so ga tudi geometrijsko, s pomočjo v zemljo zapičenega kola so celo leto opazovali gibanje sonca Ravnovesje med božansko trojico Perunom, Velesom/Jurijem in Mokoš/Maro je prednikom predstavljalo varno okolje, ki je ščitilo tako njih same kot vse, od česar so živeli, zato so kot 23,5° prenašali v svoje okolje in življenje. Po tem pravilu so izbirali tudi lokacije za čaščenje, kot je razvidno v Mislinjski dolini na Koroškem (na fotografiji v objavi).

Več o staroslovanskih svetih krajih ob Mislinji, njihovih danes vidnih ostankih in o cerkvah stoječih na “staroslovankskih temeljih” pa v naslednji objavi.

23/07/2024

⚽ Montevideo, Bog te video!

Kot ste lahko prebrali v nogometno obarvani objavi prejšnji teden, so bili med Slovenci prvi nogometaši študentje in dijaki, ki so se s športom srečali na Dunaju, prvi klubi pa so nastali v Ljubljani, Trstu in Gorici v drugem desetletju 20. stoletja. Konec istega desetletja je slovenski nogometaš kot del reprezentance Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev prvič nastopil na mednarodnem tekmovanju in hkrati tudi prvič v disciplini nogomet na Olimpijskih igrah. To je bilo na Olimpijskih igrah v Antwerpnu, v Belgiji, kjer je v reprezentanci SHS igral Stanko Tavčar iz Dobrove. Največji nastop in tudi dogodek za medvojni nogomet pa je bil nastop Kraljevine Jugoslavije leta 1930 na prvem Svetovnem prvenstvu v Urugvaju. Tja so potovali z ladjo, kar je predstavljalo precejšen izziv. Na tako dolgi poti so morali na krovu ladje izvajati tudi treninge, kar pa ni bilo vedno enostavno. V tem pogledu so imeli domači športniki znatno prednost, saj so mnogi tuji športniki zaradi pomanjkanja gibanja izgubili "kondicijo" in se na čezoceanski plovbi celo zredili. S Svetovnega prvenstva v Urugvaju pa izvira še ena zanimivost, namreč o udeležbi Jugoslavije piše tudi Vladimir Stanković v romanu Montevideo, Bog te video (v Montevideu, v glavnem mestu Urugvaja so namreč gostili prvenstvo) - po romanu pa je bil posnet tudi film.

Foto: reprezentanca SHS 1928

SLO časi, kraji, ljudje - slovenski zgodovinski magazin
/Slovenian history magazine